VSEBINA

Moja pot v neznano

DOLGO POTOVANJE K LUČI NOVIH SPOZNANJ

Objavljamo zgodbo znanstvenice s Hrvaške, ki želi ostati anonimna, a v svojih iskanjih, izkušnjah in razmišljanjih gotovo ni edina. Pričujoči zapis je bil objavljen v revijah Nova arka in Svjetlost, v spodbudo vsem, ki raziskujemo nevidne svetove.

Moje življenje v prvih dvajset in nekaj let je bilo popolnoma običajno: šolanje od osnovne šole do fakultete, služba, poroka. Vedno sem bila odmaknjena od družbe, saj sem raje preživljala čas s knjigami. Bila sem zvesta privrženka znanosti in njene resnice. Za religijo se nisem zanimala, saj sem bila ateistka.

Bila sem noseča s prvim otrokom. Prišel je dan poroda in odločili so se, da bom rodila s carskim rezom. Zadnje, česar se spomnim, je bil glas sestre: "Štejte," potem pa glas iste sestre, ki je govorila: "Zbudite se, zbudite se že enkrat." Odprla sem oči in jo pogledala, ona pa mi je dejala: "Komaj smo vas zbudili." Pomislila sem: "Zakaj me je zbudila, saj sem tako zanimivo sanjala, pa še konca nisem videla .".

V teh sanjah sem gledala, kako padam skozi nekakšen navpičen ozek tunel, bilo je temno, kljub temu pa sem sebe videla zelo jasno, kot v somraku. Ne vem, kje sem bila, medtem ko sem opazovala svoje padajoče 'telo', saj nisem imela občutka, da se premikam, vendar vem, da se oddaljenost med menoj, ki sem opazovala, in med mojim padajočim 'telesom' ni spreminjala, temveč je ostajala ista. Telo, ki je padalo, je imelo oblečeno široko krilo do kolen ter svetle lase - to sem bila jaz. Ampak 'tisto', kar je opazovalo moje padajoče 'telo', je v nekem trenutku spoznalo, da tu nekaj ni v redu: lasje so se premikali počasi, krilo malo hitreje, telo pa je padalo z grozno veliko hitrostjo. Tri različne hitrosti, to ni mogoče. Pri takšni hitrosti, kakršno je imelo 'telo', bi se moralo krilo povsem dvigniti, 'telo' pa bi se moralo odbijati od kamnov, glede na to, da je pri padcu osciliralo ter da ni padalo linearno. Nikakršnih glasov, samo mir in tišina. Koliko časa je vse skupaj trajalo? Ne vem, ne morem oceniti.

V naslednjih letih sem se občasno spomnila teh 'sanj', obenem pa sem bila prepričana, da sem jih pozabila in potlačila, da niti ne vem več, kdaj in kaj sem v resnici sanjala.

Običajno življenje se je nadaljevalo: vzgoja otroka, obveznosti doma in v službi. Nato šok: nenadoma umre moj oče. Dvanajst ur po njegovi smrti sem z možem na železniški postaji čakala na brata. Stala sva 10 do15 metrov stran od železniških tirov in ostalih ljudi (razlog je bil jasen, saj sem jokala), nato pa se je iznenada na prvem peronu pojavil 'oblaček'. Ura je bila 11 zvečer, nebo je bilo jasno, brez megle. Iz tega 'oblačka' mi je 'govoril' glas: "Ne joči, to sem jaz, tvoj oče." Moža povlečem za rokav: "Poglej tja, tam je moj oče." On pa, prav tako človek znanosti in ateist, pogleda in reče: "Tam ni ničesar, to se tebi samo zdi. Preveč si napeta." Pomislila sem: "Da, to je najverjetneje to."

Minilo je še nekaj popolnoma navadnih let, nato pa sem nekega dne v časopisu zasledila najavo oddaje o Medžugorju. Odločila sem se, da jo bom pogledala, ker me je zanimalo, zakaj ljudje verjamejo v pravljice o nekakšnih prikazovanjih in čudesih. Spomnim se, da sem bila zelo pozorna na čas predvajanja te oddaje, ker je nisem želela zamuditi. Kot da me je nekaj 'vleklo', da si jo ogledam.

Šokirali sta me dve stvari. Prva: v oddaji je Drago Plečko (takrat sem prvič slišala zanj) govoril o ljudeh z različnih koncev sveta, različnih po izobrazbi, ki se med seboj niso poznali, vendar so vsi doživeli potovanje skozi tunel, na koncu katerega je bila najpogosteje svetloba. Nekateri so se na oni strani tunela znašli na cvetočem travniku. Druga stvar: otroke, ki so videli Devico Marijo, je preučeval niz znanstvenikov različnih strok, priklapljali so jih na različne znanstvene naprave, vendar je bil njihov zaključek vedno enak: "Tu nekaj je, vendar današnja znanost tega ne zna pojasniti." Bila sem zelo presenečena: moj tunel niso bile sanje, tudi drugi so imeli svoje tunele. Mar obstaja nekaj, česar znanost ne more pojasniti?!

Kakršenkoli pogovor o takšnih vsebinah z bližnjimi ali s prijatelji se je pogosto končal z njihovimi besedami: "Spametuj se, to so neumnosti. Če bi v tem bilo karkoli res, bi znanost to že pojasnila." Tako mi je preostalo samo iskanje knjig s takšno tematiko, skrito branje in nobenih razgovorov na to temo z nikomer. Za druge ljudi sem delovala povsem normalno, a v moji glavi je bilo vse več vprašanj in dvomov o vsemogočni znanosti.

Vse bolj pa je v meni deloval nek 'šesti čut' in me vnaprej opozarjal na nekatere dogodke. Ali sem kdaj komu govorila o tem? Seveda ne, vendar sem si jih začela beležiti in spremljati, ali se bodo uresničili in v katerem časovnem roku. Nova zmešnjava v meni in moji glavi je nastala, ko sem ugotovila visok odstotek uresničitev teh napovedi. Spomnila sem se izjav starejših ljudi: "To je občutek, potrebno je poslušati svoje občutke." Odkod nam ti občutki, kako vnaprej 'vedo', kaj se bo zgodilo, in sicer mesece in leta vnaprej? Kdo nas opozarja? Kako to deluje? Spomnila sem se tudi reka: "To je usoda. Zgodilo se ti bo točno tisto, kar ti je usojeno, usodi ne moreš pobegniti." Kaj je usoda? Kako lahko nekateri natančno 'uganejo', kaj se bo nekomu zgodilo v prihodnosti? Ali je naše življenje res vnaprej določeno, le da se mi tega ne zavedamo? Kdo ga je določil? Kje je začetek vsega?

Različne znanstvene resnice, ki so se mi do takrat zdele povsem normalne, sem začela upoštevati in analizirati drugače, in mnoge od njih so zame postale navadne znanstvene dogme.

Deset let po prvem otroku sem bila ponovno noseča. Zdravniku sem že v prvem mesecu nosečnosti dejala: "Tudi tokrat bo carski rez, rodila bom sina, ki bo imel približno 4.5 kg." (V tistem času in tistem malem mestu ultrazvočne naprave niti ni bilo.) Zdravnik mi ni verjel, vendar ko sem osem dni po predvidenem datumu poroda brez kakršnihkoli popadkov ponovno končala na operacijski mizi, mi je samo dejal: "Golo naključje, dva carska reza."

Ponovno narkoza, štetje in naslednje, česar se spomnim, je, da sem videla 'sebe' na mizi in zdravnika, ki je držal otroka za noge. Popkovina še ni bila prerezana in slišala sem ga, ko je dejal: "Fantek je." - 'To', kar je gledalo moje fizično telo na mizi, je bilo približno 50 do 60 cm nad mojimi prsmi. Koliko časa je vse skupaj trajalo? Ne vem, ne morem oceniti.

Ko sem se zbudila iz narkoze, mi je zdravnik dejal, da sem rodila sina, ki je težek 4.3 kg. Vprašal me je: "Kako si lahko vedela že v prvem mesecu nosečnosti?" - "Ne vem, verjetno občutek." Samo gledal me je, na njegovem obrazu pa sem videla zmedenost in nejevero. 

Tudi jaz sem bila zmedena nad celotnim dogajanjem, pa ne zaradi tega, ker sem dve stvari uganila, pri tretji pa bila zelo blizu, pač pa zaradi pojava 'tistega', kar je lebdelo nad mojim telesom in ga gledalo na operacijski mizi. Točno sem vedela, da sem 'tisto' jaz, tisto na mizi pa samo moje fizično telo. Vse skupaj pa me je zelo čudilo, ker bi to pomenilo, da poleg fizičnega telesa, ki ga vidimo, obstaja tudi telo, ki ga ne vidimo. Ali takšno logično razmišljanje vodi v verske in religijske vode, ali obstaja duša? Mar znanost ne pravi, da smo sestavljeni iz mišic, kosti, kože, vode ipd.? Nikjer ni niti besede o tem, da v človeku obstaja nekaj, česar ne moremo videti!

Pa sem pričela brati tudi knjige z versko in religijsko tematiko, od današnjih religij do različnih sekt, pa verovanj starih civilizacij in verovanj tistih, ki jih imenujemo primitivna plemena, v preteklosti in današnjem času. Po nekaj letih preučevanja in beleženja sem se znašla v še večjem labirintu nejasnosti kot na začetku. Podobnosti skupnih tem, kot so stvaritev življenja in sveta, nesmrtnost, selitev duš, potop, sodni dan, kača, čudežna rojstva, nebesa, pekel, sonce, osnovni postulati verovanj in religij, vse to je bilo zame osupljivo. Toliko podobnosti! Kako je do njih prišlo? V dobi nastajanja verstev ni bilo ne telefonov ne interneta, da bi lahko med seboj izmenjavali informacije, pa vendarle toliko usklajenosti! Sama sebi sem citirala Raisenberga: "Vemo, da nič ne vemo." Da, končno sem razumela, da sedaj šele nič ne vem. Komu verjeti: znanosti, religiji, parapsihologiji, mitom, razumu? Vsak svojo pesem poje, resnica pa je v mozaiku, ki ga vse to sestavlja!

Brala sem tudi o radiestezistih in njihovih sposobnostih, da najdejo vodo, a nisem preveč verjela v to. Vendar, kot se življenje zna poigrati z nami, sem se znašla v družbi nekega radiestezista, seveda mi je on razlagal svoje, jaz njemu svoje. Razpravo sva končala tako, da mi je v roke dal dve kovinski palici, zviti pod pravim kotom. Dejal mi je, naj vzamem krajša konca (5 do 6 cm) v roke, daljšega (okoli 20 cm) pa položim pred sebe, navpično na svoje telo ter mi določil smer gibanja - pravokotno proti vodovodu. Sprva se ni nič dogajalo, vendar ko sem se približevala vodovodu, se je začel daljši konec obračati navzven, prav nič ni pomagalo, da sem vse močneje stiskala krajša konca v rokah. 'Nekaj' je bilo močnejše od mene. Točno nad vodovodom so bile palice usmerjene pod kotom 90 stopinj navzven glede na začetni položaj. Ko sem se oddaljevala od vodovoda, so se počasi začele vračati v svoj prvotni položaj in na določeni oddaljenosti od vodovoda 'zasedle' isti položaj kot na začetku: navpično na moje telo. Kaj sem takrat mislila? Nič, ker sem bila preveč pretresena. Obrnila sem se in krenila po isti poti nazaj, le da sem palice še bolj čvrsto držala v roki. Ali je pomagalo? Ne, ker se je vse še enkrat ponovilo. In nato še enkrat in še enkrat ... Po petem ali šestem poskusu sem priznala, da ima radiestezist prav.

Bila sem zares presenečena, da nekaj takega obstaja, kajti takoj se ponuja logično vprašanje: kaj je premikalo palice, kakšna je to sila? Ali je povezana z vodo? Ali je voda samo skupek kisika in vodika ali pa je v njej tudi neka nevidna, vendar močna sila, o kateri znanost nič ne ve?

V naslednjih letih sem nadaljevala z iskanjem in branjem knjig, presedela dolge ure za računalnikom ter na internetu, po kabelski TV spremljala področja, ki so me zanimala. Slišala sem za Raymonda Moodya, Melvina Morsea, Paula Perrya in mnoge druge, ki so, svojim akademskim nazivom in karieram navkljub, imeli pogum, da preučujejo področja, ki jih znanost ne priznava. Primerov, ki so jih zbrali, njihovega števila in znanstvenih metod, ki so jih uporabljali, ni bilo več možno zanikati. Dr. Raymond Moody je s sodelavci leta 1977 v Connecticutu ustanovil IANDS (International Association of Near Death Studies), ki ima danes na stotine podružnic po celem svetu, vključno z našimi zahodnimi sosedi, vendar ne na Hrvaškem.

Gallupov inštitut je že leta 1982 izpeljal raziskavo v ZDA: okoli 8 milijonov ljudi je doživelo pojav NDE (Near Death Experiences - izkušnjo bližine smrti). Javnost je bila presenečena nad pogostnostjo tega pojava, prav tako zaradi dotedanjega molka znanosti o tem pojavu. Moody in ostali so prišli do 'arhetipa' obsmrtnih doživetij: neprijeten dogodek, nato dolg in temen tunel; oseba razume, da je izven svojega fizičnega telesa, ki ga gleda z določene oddaljenosti in sliši glasove živih; na koncu tunela je svetloba, izhod pelje na cvetoč travnik, tam se sreča z umrlimi, vendar srečnimi svojci in prijatelji; sreča se s svetimi osebami iz svoje veroizpovedi (v primeru, ko gre za religiozne osebe); vsi, ki izkusijo bližino smrti, pa govorijo o večdimenzionalnosti, o barvah, kakršnih ni v tem svetu. Vse osebe so nedoločenih oblik in se sporazumevajo telepatsko. Po določenem času se pojavi 'bitje iz svetlobe'. Vse je polno ljubezni in topline. Preminulemu se prikazuje njegovo preteklo življenje, nekaterim tudi njihovo prihodnje.

Nekateri doživijo vse to, celoten 'arhetip', nekateri samo njegov del. Iz tega sveta umirjenosti, veselja in ljubezni se nihče ne želi vrniti nazaj, vendar 'bitje iz svetlobe' pravi, da še ni prišel njihov čas, da umrejo, ker da še niso končali svojega poslanstva na zemlji. Le redki se želijo vrniti nazaj na zemljo, običajno zaradi velike ljubezni ali malih otrok.

Vendar vsi, ki so bili na cvetočem travniku, govorijo o neki ograji na njem, ki se je ne sme prečkati, ker potem ni več povratka na zemljo. Kakšno je življenje onkraj nje, ne ve nihče, saj je ni še nihče prečkal in se vrnil. Vendar vsi po svojem povratku na zemljo povedo, da so se duhovno spremenili: umirjenost, duhovna vedoželjnost, močnejši občutek odgovornosti do življenja in do soljudi, drugačen pristop do stvari, za katere so pred obsmrtno izkušnjo menili, da so pomembne v življenju.

Končno sem izvedela, kaj sem doživela, in da to ni nič nenormalnega, da se dogaja tudi drugim, vendar se o tem nerado in redko govori. Neobičajno pa je, da se samo redkim zgodi, da to doživijo dvakrat. Zakaj ravno jaz? Ali je to nekakšna nagrada ali pa morda odgovornost?

In moje življenje potem? Mislila sem, da bo običajno, pa ni bilo. Premikati so se začele stvari (stoli, posoda, vrata omar, zavese, posamezni kosi perila), šelesteti plastične vrečke, vrata od dnevne sobe so se občasno odpirala sama od sebe (ne mislite, da je šlo za prepih, ker je bilo vse zaprto in sem videla, kako 'nekaj' premika kljuko na vratih), občasno se me je 'nekaj' dotikalo po rokah in nogah (občutek 'prijetnega hladu'). V takšnih trenutkih sem imela občutek, da nisem sama v sobi, čeprav nisem videla ničesar neobičajnega. Opazila pa sem, da domači ljubljenčki (papiga in hrček) v takšnih trenutkih ohromijo in gledajo v določeni smeri - mogoče pa oni kaj vidijo? Od časa do časa sem občutila čuden vonj: nemogoče ga je opisati, razen tega, da je bil intenziven, vendar sem ugotovila, da se pojavlja 4 do 6 mesecev pred smrtjo meni bližnje ali ljube osebe.

Nenehno me je preganjalo vprašanje, zakaj se mi vse to dogaja, kaj to pomeni, kam pelje. Odkrila sem, da lahko zdravim s pomočjo bioenergije, ta dar sem dobila. Vendar ne samo tega, temveč tudi nekatere druge.

Največji izziv mi je postalo sledeče: kako naj to, česar ne vidim, posledice česar pa čutim, naredim fizično in vizualno dokazljivo? Kakšno metodo naj uporabim, da bi se tudi drugi lahko zavedali telepatskih sporočil (iz preteklosti in prihodnosti), kot tudi 'občutka', da z nekom govorijo, čeprav ga ne vidijo? Izhajala sem iz znanstvenega dejstva, da nihče od nas ne vidi sile teže, magnetne sile, rentgenskih žarkov, vendar vsi vidimo posledice njihovih delovanj. Leta sem eksperimentirala, razmišljala, tavala in vendar mi je uspelo. Danes mi je jasna in z eksperimentom dokazljiva tista sila vode, ki mi je premikala bajanico, kot tudi tisto, kar s svojimi slikami dokazuje dr. Masaru Emoto. In ne samo to, so še stvari, ki jih lahko ta sila, povezana z vodo, naredi. Vse to raziskati in spoznati je bilo zame zelo zanimivo in privlačno.

Ali ima prav avstrijski psiholog Wilhem Reich, ki je trdil, da "obstaja biofizična tekočina, ki je v organizmu in v vesolju"?  Ali Sv. Avguštin, ki pravi, da "se čudeži ne dogajajo v nasprotju z naravo, pač pa samo s tistim, kar je nam znano kot narava"? Pa pripadniki in zagovorniki 'holografskega uma', v katerem se domnevno nahajajo vsa vedenja iz preteklosti in prihodnosti? In ali ima prav dr. Moody: "Če bi lahko dokazali obstoj življenja po življenju, bi odprli popolnoma novo dimenzijo, kar bi vsekakor prineslo revolucijo v znanost. Če bi dokazali, da neka oseba lahko zapusti svoje lastno telo, se premika skozi stene samo s pomočjo misli, bi to spremenilo poglede znanosti na komuniciranje in premikanje, da niti ne omenjamo razumevanje lastnosti življenja. To bi bil dokaz o obstoju popolnoma drugega vesolja, ki je gotovo bolj razvito od tega, v katerem živimo. Posledice so neopisljive . Če bi odkrili, da obstaja svet duhov, v katerem sta pomembna samo ljubezen in vedenje; stvari, za katere se borimo (denar, ozemlje, politična moč) pa so pomembne samo v tem svetu, bi to gotovo spremenilo naše predstave o ljudeh, ki jih imamo za svoje sovražnike."

Vedas