VSEBINA

Uvodnik - pomlad 2007 (št. 47)

KJER JE POGUM, JE POT

"Če si zamudil sončni vzhod, ne skrbi. Jutri ti naredim še enega." Bog

Pomladna številka Soutripanja je pred vami. Razkriva vam paleto prispevkov, ob katerih se boste lahko zamislili. Med njimi tudi takšne, ki izpostavljajo posebno kvaliteto človekovega  duha - pogum.

Preberite si o Mohamedu Junusu, Nobelovcu, človeku, ki ni nasedel na 'pesek v oči', ki se mu pravi 'ni možno'. Ta 'ni možno' v resnici  v ekonomskem in političnem svetu prekriva veliko grabežljivost in pohlep. Preberite si o karizmatikih, ki so imeli pogum neuklonljivo stopiti po poti srca, dobrote, sočutja, popolne predanosti delu za druge ... Tudi prispevek o pogumu in trudu znanstvenega odkrivanja etra.

Pogum je ena od kvalitet človekove duhovne narave. Seveda ne mislim na zaletav in nepremišljen pogum, ki mu pravimo 'z glavo skozi zid', temveč tisto srčno neustrašnost prestopati meje znanega, raziskovati, odkrivati, delovati ... Pogum, motiviran z voljo do dobrega za vse, ne glede na posledice, ki bi utegnile prizadeti tebe samega. Za takšne korake je potrebna neodvisnost od lastne bolečine - tako fizične, kot čustvene in neodvisnost od lastnih želja in predstav ter 'odvisnost' od duše, duha, notranje iluminacije, duhovne vizije. Veliki duhovi naše preteklosti, posamezniki, ki so za celotno človeštvo premikali obzorja - uma, kulture, znanosti, tehnologije, humanizma ..., tudi raziskovalci novih svetov, kot je bil Kolumb, bi brez takšnega poguma ne prišli nikamor, naredili nič.

Prav, recimo, da  vsi nismo Kolumbi, nismo Gordiano Bruno, Sokrat ali Platon. Vendar smo gospodarji svojega življenja in v vsakem od nas spi velikan. Tudi za upravljanje male barčice potrebujemo pogum in srčnost. Pogum biti to, kar si (pogledati v oči svojim pomanjkljivostim), pogum izviti se iz lastnih navad in avtomatizmov, pogum iti v novo in neznano, pogum ljubiti, čeprav si bil velikokrat razočaran. Zoperstaviti se predsodkom in inerciji okolja, četudi te vsi prepričujejo da nekaj 'ni možno' ali da 'ne bo uspelo', pogum začeti znova. Nelson Mandela je nekoč dejal, da se ljudje v resnici ne bojimo svoje majhnosti, temveč se bojimo svoje veličine. Kajti če bi se le v sledovih zavedeli, kakšno moč imamo v sebi, bi nam lastno dostojanstvo ne dovoljevalo 'suženjstva' različnim predstavam, željam, nagonom ... in bi se morali spremeniti. Ne bi mogli več ostati majhni in ujeti. Vzeti bi morali krmilo v svoje roke in postati iniciatorji svoje lastne spremembe, 'kapitani svoje barke'. Pri tem potrebujemo pogum in iskrenost srca in uma. Pogum spopasti se s svojo omejitvijo, ne poklekniti pred njo, kakršnakoli že je - ali objektivna ali subjektivna. Pogum zaupati, da je nad tabo višja modrost, ki skrbi zate in te notranje usmerja in vodi po takšnih poteh, da se iz tebe nekoč prebudi tisti speči velikan. Vsak dan je nova vaja v pogumu. Ne dovoli, da te ohromi strah, občutek, da se nič nikamor ne premakne, da si nemočen, da si žrtev. Nisi! Primi v roke svojo moč in zaživi drugačno življenje! Zato, ker lahko! 'Pogumne spremlja sreča.'

v imenu uredništva
Nataša Zorc