VSEBINA

Kako so sanje enega očeta postale resničnost za desetine

HRIB UPANJA

Primorska. Obala. Koper. Stanovanje med trdno stisnjenimi bloki. V stanovanju sin, bivši odvisnik, mati, izmučena od boja proti heroinu, in oče, ki je prav tako izmučen, pa vendar vesel, da se je boj končal in predvsem, da je vojna dobljena.

Po letih brezupja je sin končno obrnil hrbet drogi in za celo družino se je začelo novo obdobje ... novo življenje. Vsi družinski člani, tesni prijatelji in dobri ljudje se veselijo dobljene vojne, le oče strmi v daljavo, medtem ko strastno vleče dim že neštete cigarete tisto jutro. Moral bi poskakovati od veselja ... pa ne. V sebi sicer kriči na ves glas in njegov ponos, usmerjen na sina, je bibličen, toda ne zna izraziti vseh teh občutkov. Naj sina objame? Naj ga pohvali? Leta sinovega bivanja v komuni so na očetu pustila posledice. Izgubila sta stik. Nekako ni znal več pristopiti k njemu. Bal se je, da ne bo pravilno izkazal svojih občutkov, zato je velikokrat raje molčal. Molčal in strmel v daljavo. Strmel v daljavo in prižigal naslednjo cigareto.

Do Boga je imel oče vedno specifičen odnos. Globoko je verjel v Njegov obstoj. Globoko je bil prepričan, da kar bo sejal, bo prav tako žel. Nikdar ni nedeljskih juter preždel pri maši, pa vendar je v sebi nosil in gojil večjo in močnejšo vero kot mnogo tistih, ki so na videz verjeli in zahajali v cerkev, ker je to počel tudi njihov sosed. Očeta je v prsih nežno stiskalo. Stiskalo ga je zato, ker si ni znal opisati, zakaj to jutro ne čuti tiste popolne sreče. Še kar je strmel predse. Kar naenkrat ga je prešinilo. V delčku sekunde je dojel. Ravno zaradi vere v Boga ni mogel sesti in uživati v resnično zasluženem počitku, prvič po tolikih letih. Paradoksalno? Niti ne. Bil je prepričan, da je njegov sin rešen ravno zaradi božje pomoči in milosti. Je že res, da se je sin odločil sam, da ima vsega dovolj, in odšel na zdravljenje v komuno. Je že res, da je moral sin sam pretrpeti peklenske bolečine ob nenadnem prenehanju jemanja heroina. Res je tudi, da je sinova trdna volja tista, ki ga je pripeljala skozi vse skušnjave in končno tudi do popolne abstinence. Čista resnica je tudi, da je v očetovem srcu sin veljal za pravega junaka. Vendar je bil kljub vsem trdnim argumentom oče globoko v sebi prepričan, da vsega tega ne bi bilo, če sin na svoji strani ne bi imel božje pomoči. Torej, kako naj oče sedaj mirno sedi doma in se dela, da je vse v najlepšem redu, ko pa še zdaleč ni tako. Na obali je še na desetine fantov in deklet, ki nimajo enake sreče kot njegov sin. Še mnogo jih je, ki potrebujejo pomoč, ali svetovanje, morda le prijazen pogovor, streho nad glavo, topel obrok ali kombinacijo vsega naštetega. To ga je morilo. To ga je stiskalo v prsih. Mora narediti nekaj. Karkoli.

Biba
Članek je bil objavljen v časopisu Kralji ulice, številka 15, junij 2007.

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.