|
VSEBINA |
Uvodnik - Jesen 2006 (št. 45) NATO VSE TIHO JE BILO Oni dan sem dobila po elektronski pošti sporočilo: Življenja ne merimo po tem, kolikokrat smo vdihnili, temveč po trenutkih, ki so nam dih vzeli. Hmm ... pa sem se odločila prešteti ... tiste redke trenutke, ko sem bila pobotana sama s seboj in svojim življenjem. In tiste - malo pogostejše na srečo - ko sta me osupnili človeška dobrota in srčnost in mi povrnili zaupanje v življenje. Potem sem preštevala ... kolikokrat mi je dih vzela lepota in globina ljudi, narave, dogodkov, ki je na vsakem koraku, v vsakem trenutku, večno prisotna - in jo samo včasih uzremo. Pa kolikokrat se mi je ustavil dih in korak ... ko sem zaslutila neizmernost, vsepovezanost božanske prisotnosti ... in kolikokrat me je prevzela zaveza bratstva ... in ljubezen ... in modrost življenja ... preštevanje me je peljalo nekam vase, v globino, v tišino. Tam so začele izginjati vse podobe, vse oblike fizičnega ... obmolknil je hrup strahu, nemira, zaskrbljenosti, celo veselja, potihnil je hrup zabadajočih, vrtečih se misli ... Kot bi iz neznosno hrupnega križišča prešla v tišino sveta, ki je onkraj platna, na katerem se vrtijo vsi ti filmi, ki jih živimo. Tam ni bilo nič fascinantnega, nič, kar požene kri po žilah. Tisti 'tam' sploh ni imel ne imena, ne časa, ne prostora. Samo globok mir. In polnina, ki je ne doseže nobena fizična stvar na tem svetu. In neskončna vseprisotnost, sočasnost, zavedanje. V tej tišini ni razdvojenosti, konflikta, niti bolečine, niti zmede. Je jasnina zavedanja, ki vse postavi na svoje mesto. To je vhod v kraljestvo ljubezni. Stabilne, nedvoumne. Čisto bivanje, čisto zavedanje, popolna radost. Takrat ko se znajdemo v viharju, v razburkanih vodah, ko se nam življenje sesuje, vse kar smo si želeli, pričakovali, po čemer smo hrepeneli ... Običajno zmotno menimo, da nam bo notranji mir povrnila vrnitev vsega izgubljenega na staro mesto. Da se morajo vrniti ljudje, ki so odšli, morda dom, ki se je podrl, morda zdravje, ki ga ni več ... Želimo si vsega tega nazaj, da se nam povrne občutek varnosti in smisla. V resnici pa sta pravi odgovor notranji mir in ravnovesje, ki ju lahko imamo brez vsega zgoraj naštetega. V tem je moč preobrazbe in moč srca. Ne v zaželenih dogodkih, zaželenih ljudeh, zaželenih ... karkoli že. Temveč v stiku s svojim virom globokega miru, z osvobojenostjo, ki ga prinaša. In tu se začne tudi prava ljubezen, ki ni spremenljiva, ki ne mine, ki nam daje dostojanstvo in pogum in odločnost. Izkušnja tišine me posveča, vsakič, ko vstopim vanjo. Ni mi treba v Himalajo in jesti tam 40 let sneg in lubje (kot bi dejal Hafis), da bi našla tišino, globino, lepoto, modrost. Ni mi treba v Brazilijo ali v Indijo ob noge modrecev (čeprav ne pravim, da me ne mika ali da to ne bi bilo dobro, povzdigujoče), da bi se 'posestrila in spojila' s tisto Jaz, brez katere mi ni živeti. Jesen je prinašalka zlate tišine, ki se začne ponujati skozi astrološko znamenje tehtnice in vodi v vse globljo tišino,s do tiste najbolj svete, ki se razodene v astrološkem času kozoroga. Poiščite jo, naj vam govori in vas izpolnjuje. Poiščite Sebe v njej brez strahu ali kot bi dejal Kosovel: "Sam, sam, sam moram biti, v imenu uredništva
[Na vrh strani] |
 |