|
VSEBINA |
Agriglifi POTOVANJE V SREDIŠČE (1. del) "Uau, kdo pa to dela?" nestrpno hoče vedeti sodelavec, ko opazi sliko kompleksne geometrične strukture v pšenici na mojem računalniškem monitorju. Je začetek avgusta 2003. Ravnokar sem se v službo vrnil z dopusta, ko sem en teden izkoristil za ogled agriglifov v pokrajini Wiltshire v Angliji. S sodelavcem se spustiva v živahno debato. Vzhičen hočem v nekaj stavkih predstaviti nekaj osnovnih značilnosti žitnih tvorb, hkrati pa podeliti čim več vtisov iz svoje nedavne osebne izkušnje, četudi se zavedam, da je to nemogoče. Vrsta novih vprašanj, ki mi jih zastavlja sodelavec začne ustvarjati nemirno vzdušje, saj mu praktično na nobeno ne znam ponuditi zadovoljivega odgovora. Dobim občutek, da takšen pogovor zanj ne spada med vsakdanje, tematika pa meji na prepovedano. Opazim, da odhaja iz moje pisarne z mešanimi občutki. Prvi stik Podobno kot mojega sodelavca je ob prvem stiku z agriglifi mojo pozornost pritegnila vrsta fotografij krožnih in geometričnih vzorcev, ki so sredi širokih pšeničnih polj odsevali prijetno skladnost in lepoto, a hkrati srhljivo skrivnostnost. Bilo je leta 2000 in vpisoval sem absolventski letnik računalništva. Takrat sem pri sebi vedno bolj slutil, da mi ta poklic ni pisan na kožo. Bolj kot kdajkoli so me takrat privlačile različne teme o starih kulturah, še posebej Sumercih, o piramidah, izvoru človeka, planetih in vesolju. Na agriglife sem postal pozoren v eni izmed epizod Dosjejev X. Kakšni čudni simboli. Kdo to dela? A ni s tem v zvezi vse že zdavnaj pojasnjeno? Za agriglife (angl. crop circles, crop formations) oziroma žitne kroge, kot so bili tedaj poimenovani zaradi svoje enostavnosti, sem sicer slišal na začetku 90ih, a brez posebnega zanimanja. Toliko bolj sem bil presenečen, ko sem zvedel, da se v pokrajini Wiltshire v Angliji, sedaj vedno bolj kompleksni, geometrični vzorci, še vedno pojavljajo vsako leto in to v številu nekaj deset. Kmalu sem se znašel pred računalnikom in po kratkem spletnem iskanju na svojem monitorju gledam eno izmed najčudovitejših stvaritev, ki sem jih kdajkoli videl in se je pojavila ravno pred nekaj dnevi.
Picked Hill, Wiltshire, 2000. "Sončnica" (slika 1), kot so agriglif poimenovali, se je pojavila v noči na 13. avgust. Premera 70 metrov, sestavljena iz 44 medsebojno sekajočih se spiral, ki tvorijo 308 trikotnih segmentov in 14 koncentričnih krogov. Kasneje sem izvedel, da je na griču ravno to noč bdela skupina ljudi, vendar celo noč niso videli ali slišali ničesar nenavadnega. Zjutraj jih je za njihovimi hrbti pričakala veličastna umetnina. Nemo sem zazijal in odprl usta. V moji glavi je vpilo: "Kaj? To se dogaja sedaj, tukaj??" Skrivnost v živo - kaj, kdo, kako, zakaj ... Moj um se je pospešeno začel segrevati. Takoj mi je bilo namreč jasno, da česa tako zapletenega človek enostavno ni sposoben ustvariti neopažen v tako kratkem času. Še posebej, če uporablja samo vrvico in desko, kakor so leta 1991 v medijih 'pojasnili' nastanek agriglifov. Morda nekaterih, tega pa zagotovo ne. Sploh, če ponoči v nekaj urah za sabo ne pusti nobenih sledi. A kmalu zvem, da so se nekateri vzorci pojavili sredi belega dne v roku pol ure. Kkk... kaj?!
Agriglif (slika 2) se je pojavil 7. julija 1996 v neposredni bližini megalitov Stonehenge. Pilot športnega letala je okrog 5.30 zjutraj krožil nad Stonehengom. Čez približno 25 minut, potem ko je napolnil rezervoarje z gorivom, se je vrnil in opazil ogromno spiralno tvorbo. Paznik v Stonehengu je ob 5.15, ko je opravljal rutinski obhod, potrdil, da na polju takrat ni bilo ničesar. Enako zgodbo je povedal delavec na polju, pa tudi nobeden od udeležencev v prometu na zelo prometni cesti, ki seka poljano pred megalitskimi kamni, ni opazil ničesar. Agriglif sestavlja 140 krogov, dolžina loka spirale meri čez 300 metrov. To je bil zame šok. V pol ure 140 krogov? Nobeden ni ničesar opazil?? Po nekajurnem spletnem brskanju in prebiranju člankov zvem, da so pojav prvič dokumentirali v 17. stoletju; da ni omejen samo na Anglijo, temveč so podobne enostavne in bolj zapletene geometrične vzorce našli v več kot 30 državah, katerih število še vedno narašča; da pšenica ni edini medij, ampak tudi ostale vrste žita in poljščine, kot so ječmen, oljčna repica, oves, rž, lan, koruza, krompir, grah in celo riževa polja. Tudi v travi, pesku, prsti, snegu in ledu so poročali o podobnih znamenjih. Komaj spet pridem do sape, že berem o različnih načinih položenega žita, ki se včasih zdi, kakor da na tleh valovi, ali pa je prepleteno v več plasteh. Kako je mogoče, da položeno žito še vedno raste naprej in dozori? Pri primerih, ko je žito poteptal človek, je na tleh precejšnja zmeda, stebla so večinoma polomljena in semena razsuta vsepovsod, rastlina pa ovene in se posuši. Kako so lahko pri nekaterih primerih stebla upognjena na polovici svoje višine? Nekdo z desko bi tedaj verjetno moral imeti krila, da bi mu se posrečilo ustvariti kaj podobnega. Preostali del leta dobršen del svojega prostega časa namenim vsem mogočim virom informacij o agriglifih. Prebiram članke na internetu, naročen sem na nekaj elektronskih novic. Popolnoma postanem obseden, hočem vedeti vse, kar je v povezavi s temi skrivnostnimi vzorci. Skrbno spremljam nove pojavitve v Angliji, saj vse kaže, da je tule središče celotnega dogajanja. Znancem pošiljam spletne povezave in vedno znova ostanem zmeden nad njihovim odzivom, da je to >zagotovo delo šaljivcev ali angleških kmetov, da povečajo svoj turizem<. Koliko časa pa je lahko takšna potegavščina smešna? Zakaj se pa potem množice ne zgrinjajo tja? Kje pa ti talentirani kmetje vadijo, saj ni nobene tvorbe narejene na pol? In kako so lahko samo s šestilom in ravnilom uspeli skonstruirati vzorec po geometričnih matematičnih teoremih, ki jih je nek matematik izpeljal šele nedolgo od tega? Ne zmenim se za takšne površne razlage. Toliko ljudi zagotovo ne more poročati o nečem takem kar tja v en dan. Ah, spet neki šarlatani, zamahnejo z roko nekateri. Drugi zadržano poslušajo, ko jim razlagam, da so znanstveniki, ki stebla vzorcev iz različnih držav analizirajo v laboratorijih že vrsto let, ugotovili, da obstaja precejšnja verjetnost, da so stebla položena zaradi hitre izparitve vsebovane vode zaradi učinkov mikrovalov in da pogosto odražajo tudi biofizične spremembe. Navadno pa stavka niti ne utegnem dokončati, ko omenim poročila očividcev o svetlobnih kroglah, vibrirajočih zvokih in celo časovnih anomalijah, ki spremljajo agriglife pred, med ali po njihovem nastanku znotraj njih ali v njihovi neposredni bližini. V sebi sem neomajen in nadaljujem z raziskovanjem. Začnem se spraševati, zakaj je ravno krog osnova večine agriglifov. Poglobim se v matematične like in njihove simbole, ki so pogostokrat skrito ogrodje geometričnega vzorca v žitu in ki neredko krasijo pročelja cerkva in drugih duhovnih obeležij. Začnem spoznavati načine konstrukcij z ravnilom in šestilom, ki so temelj t.i. svete geometrije - besedna zveza, ki se tako pogostokrat pojavlja v tem kontekstu. Raziskujem simboliko števil, seznanjam se z arheološkimi najdišči, starimi merskimi enotami in iščem vzporednice z angleško zgodovino pri drugih starih kulturah. Toliko podatkov in toliko novih vprašanj. Dostikrat naletim na povezave na ezoterične tekste in skrito znanje. Z rezervo jemljem objave na forumih, ki strogo zagovarjajo samo eno stališče o nastanku agriglifov, saj se zdi, da pojav očitno vedno znova poskrbi za dovolj argumentov za obe plati iste zgodbe. Kdo to počne? Kakor da odgovor na tole tako pogosto vprašanje pozna le pojav sam. Včasih se od strašne vneme in izčrpanosti ustavim in začutim, da mi od ogromne količine nakopičenih podatkov in informacij pregorevajo možgani. Podatkov ne zmorem povezati v celoto, vedno dobivam samo namige za iskanje naprej. Misel preskoči na različne pustolovske filme, kjer je pri spoznavanju z neznanim vedno prisoten nek občutek strahu. Podobnega občutka pri svojem raziskovanju nimam, kajti vedno znova od agriglifov prejemam zgolj nežna vabila. Poročila, da bi bil kdorkoli pri nastanku agriglifa poškodovan, še nisem našel. Poleg tega je dosti ljudi med obiskom notranjosti žitnega vzorca zaznalo ugodne ali celo zdravilne učinke na svojem telesu. Ne razumem, kako naj se zbojim prijetne, geometrijske skladnosti vzorca, ki s svojo lepoto krasi široko, zlatorumeno pšenično polje podeželske pokrajine, hkrati pa ostaja vir vnovičnega občudovanja in nove 'hrane' za moj razum. (B)iti ali ne (b)iti ... Zdelo se je, kakor da vsaka žitna geometrična uganka pušča drugačen vtis, drugačno sporočilo. Ali naj si morda stvari pogledamo od daleč, saj so lahko precej preprostejše kot izgledajo? Ali morda, da se v še toliko vsakdanji, samoumevni stvari skriva lahko celo vesolje? Opažam, da vsaka žitna tvorba odpre nekakšen varnostni prostor za razmišljanje. Ena s svojo preprostostjo, druga z natančno, skladno umestitvijo v prelepo gričevnato panoramo. Ko se tako sprašujem, kakšno presenečenje se pripravlja za letos, ob pregledovanju spletnih novic zagledam tole:
12. avgust, 2001, grič Milk Hill pri vasici Alton Barnes, pokrajina Wiltshire, Anglija. Agriglif, poimenovan tudi "Galaksija" (slika 3), sestavlja 409 popolnih krogov, največji med njimi, središčni krog, je premera 22 metrov, najmanjši krožni spremljevalec pa komaj meter. Celoten premer sega v dolžino 280 metrov. Polje se nahaja na vrhu griča, vso noč pred odkritjem agriglifa pa je silovito deževalo. Dež je bil tako močan, da je nek londonski pravnik, ki je taboril na vrhu griča, okrog 2h zjutraj moral pospraviti svoj šotor in si poiskati primernejše zavetje. Do takrat ni opazil ničesar nenavadnega. Ko so zjutraj našli velikansko tvorbo, ni bilo opaziti nobenih stopinj, blata ali drugih znakov človeške ali podobne fizične aktivnosti. Tišina. Nekaj časa samo obnemelo sedim. Sploh ne vem, kam bi sam s sabo. V glavi se prepletajo vsi možni odgovori, vsi podatki, vse znanje in vse, kar vem o agriglifih. In še vedno lahko samo gledam to veličastno, številno množico preprostih krogov, s kirurško natančno urejenostjo postavljenih v pšenično polje. Zaprepaden, nemočen, a hkrati z občutkom globokega spoštovanja. Kdo se tako vneto trudi in vedno znova ustvarja takšno zmedo v mojih možganih? Kako je mogoče, da pri vsem tem znanju, vseh čudežih sodobne tehnologije, še vedno lahko samo ugibam, kdo me znova in znova pušča v negotovosti preprosto s poležanim žitom? Zakaj? Kakšen je njegov namen? Moj razum se dobesedno izstreli na novo stopnjo doživljanja. Po nekaj desetminutni evforiji vse bolj doumevam, da ni več druge rešitve kot - iti tja. A kako? Koga bi sploh vzel s sabo? Kdo bi pa sploh šel z mano? Vsi kolegi si čas razporejajo za 'pametnejše stvari'. Naj grem sam? Še nikoli se nisem kamorkoli dlje po svetu odpravil sam ... S tesnobnim občutkom se naslednjo sezono nisem odpravil nikamor. S frustracijo se je stopnjevala še večja želja po absorbiranju vsega, kar je imelo že rahlo asociacijo z agriglifi. Naročil sem še par knjig o žitnih tvorbah, vpijal sem vase vsebine o zavesti, ustvarjanju lastne realnosti, resnici, iskanju samega sebe, meditaciji. Dotaknil sem se špekulacij o zamolčanem znanju in védenju starih kultur, spoznaval sem teorije zarote, načine dezinformiranja in medijskih manipulacij. Vsrkaval sem dokumentarne filme o agriglifih in ostalih povezanih tematikah. Našteval bi lahko v nedogled. Leto je minilo - in spet sem bil na začetku. Nove fotografije, novo občudovanje, novi namigi, nova vprašanja. Večja evforija - večja praznina. Vsak trud je zaman. Odgovora ne bom izvedel iz še tako intenzivne debate na forumih ali še tako založene spletne strani, iz nobenega bolj kontroverznega članka ali nekaj centimetrov debele knjige. Besede so prazne. Počutim se izgubljenega ... Grem! Sam. Kdaj: 25. - 31. julij, 2003. Primož Hrvatin Naslednjič:
Fotografije objavljene z dovoljenjem avtorja: Steve Alexander - www.temporarytemples.co.uk Agriglife letošnje sezone v Angliji in drugod po svetu si lahko ogledate na spletni strani: [Na vrh strani] |
 |