|
VSEBINA |
Ali znate ljubiti? ODLOČITEV ZA LJUBEZEN Ljubezen je človekova prava narava, skrita je v globinah naših src, kjer potrpežljivo čaka, da jo odkrijemo in podarimo svetu. Ker je ljubezen naša prava narava, smo zares srečni le takrat, ko jo dajemo in prejemamo. Vrste ljubezni Ljubezen je precej širok pojem, ki smo ga stlačili v eno samo besedo, zato bi bilo dobro, da jo malo razčlenimo. Stari Grki so uporabljali tri izraze za ljubezen, in sicer eros, filos in agápe. Eros je predstavljal erotično ljubezen, silo po ohranjanju življenja, ljubezen med moškim in žensko. Izraz filos je bil najpogosteje v rabi, saj je označeval številne vrste ljubezni. Z njim so opredeljevali ljubezen do rodbine in ljudi, ki so jih imeli radi (sorodniki, prijatelji, otroci). Beseda filos je bila tudi osnova za označevanje številnih drugih ljubezni, kot so na primer: filokálija (ljubezen do lepote), filomatíja (ljubezen do znanosti ali vedoželjnost), filokseníja (naklonjenost do tujcev ali gostoljubnost), filozofija (ljubezen do modrosti) ipd. Agápe pa je predstavljala božjo ljubezen ter ljubezen do (če uporabimo izraza iz nove zaveze) bližnjega in grešnikov. Eros V današnji, zlasti Zahodni, civilizaciji ima največjo težo eros, se pravi ljubezen med moškim in žensko. Gre za ljubezen, ki je najbolj opevana v popevkah, filmih, romanih, poeziji in seveda tudi v pravljicah. Pravljice se običajno končajo s poroko mladih zaljubljencev in stavkom: >In tako sta živela srečno do konca svojih dni.< Iz izkušenj pa vemo, da se tam, kjer se pravljica konča, pravo partnersko življenje šele začne. Zaljubljenost Vsaka romantična ljubezen se začne z zaljubljenostjo. Zaljubljenost je kot nekakšen urok, ki povzroči, da dve osebi nasprotnega spola vzljubita druga drugo. Zaradi tega sladkega uroka smo dobesedno očarani nad svojim partnerjem. Verjamemo, da smo končno našli osebo, ki nas bo osrečila, zapolnila našo čustveno praznino in osmislila naše življenje. Enako si obeta tudi naš partner. Zaradi koprene zaljubljenosti spregledamo, da je partner v odnos prinesel svoj 'paket' pričakovanj in predstav o partnerskem odnosu in skupnem življenju, ki se razlikuje od našega. Če bi vnaprej poznali vsebino partnerjevega 'paketa' in če ne bi bilo uroka zaljubljenosti, se verjetno nikoli ne bi odločili za skupno življenje. Ta urok povzroči, da spregledamo marsikatero partnerjevo 'pomanjkljivost'. Če pa katero že opazimo, ji v času zaljubljenosti zagotovo ne pripisujemo tako velikega pomena. Nekatere se nam celo zdijo simpatične. >Kako je moja draga simpatično zgovorna, ves čas nekaj čeblja.< Ko zaljubljenost mine in se življenje ustali v ritmu vsakdana, se sčasoma spremeni možev odnos do njenega 'čebljanja', verjetno tudi izraz, ki ga uporablja za to njeno početje. O, da, kar prinese zaljubljenost, je vnaprejšnja nekritična naklonjenost do partnerja. Ko imamo nekoga radi, nas njegove pomanjkljivosti ne motijo. Partner nam je preprosto bolj pomemben, četudi se ne obnaša vedno tako, kot bi si želeli. Ko zaljubljenost mine Ko se začne pravo skupno partnersko življenje (marsikdaj se takrat rodijo tudi otroci), urok zaljubljenosti popusti. Z njim pa izgine tudi naša očaranost nad partnerjem, ki ji nemalokrat sledi raz(o)čaranost, saj se naš partner ne obnaša tako, kot smo si obetali. Različna pričakovanja in predstave iz obeh partnerskih 'paketov' pričnejo trkati druga ob drugo in začenja se obdobje borbe za prevlado. Vsak partner želi na prikrit ali odkrit način doseči uresničitev svojih pričakovanj in ta kar naenkrat postanejo bolj pomembna kot sam partner. Apriorne naklonjenosti ni več, oba sta razočarana, ker se njuni veliki obeti niso uresničili. Nemara je nekaj podobnega okusil tudi Prešeren, sodeč po njegovem verzu iz Vrbe: "Ne vedel bi, kako se v strup preobrača vse, kar srce si sladkega obeta ." Če se z obdobjem borbe ne znamo soočiti na zrel način, je nevarnost, da bo zveza razpadla, velika. V času zaljubljenosti je vse teklo spontano, samo od sebe, lepo je bilo živeti. Ko zaljubljenost mine, pa nič več ni tako spontano, zdaj se je treba odločiti za ljubezen in potruditi za odnos. To sicer ni vedno lahko, se pa splača. Je zaljubljenost že nesebična ljubezen? Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo vprašati po motivih, zakaj imamo nekoga radi. Če ga ljubimo zaradi njega samega, ker je enkratno in čudovito bitje in si želimo, da bi bil srečen, zadovoljen ter da bi napredoval in se razvijal, potem so naši motivi nesebični. O sebičnih motivih pa govorimo takrat, ko nekoga ljubimo zaradi sebe. Ko ga ljubimo zato, ker druženje z njim prebuja v nas prijetne občutke, ker verjamemo, da bomo v tem odnosu lahko zadovoljili svoje potrebe in da se bodo izpolnila naša hrepenenja. Verjamem, da so marsikdaj prisotni tako sebični kot tudi nesebični motivi, je pa zelo pomembno, kateri prevladujejo. V kolikšni meri je naša ljubezen nesebična in koliko smo čustveno samostojni, se najbolje pokaže, ko izvemo, da je naš partner zaljubljen v drugo osebo. Odločitev za ljubezen Četudi pri večini ljudi prevladujejo sebični motivi, se vedno lahko odločimo za krepitev nesebične ljubezni. Če želimo graditi partnerski odnos, je treba partnerju takemu, kot je, in odnosu tam, kjer ta hip je, dati prednost pred okostenelimi predstavami in pričakovanji, ki smo jih prinesli v odnos. Čeprav zaljubljenost še ni nesebična ljubezen in je kratkega veka, ima pomembno vlogo. Je kot nekakšen zagonski kapital, darilo narave ali boga, če vam je tako ljubše. Kot bi bog namenoma poslal Amorčka, da nas začara, zato da vsaj malo okusimo čar ljubezni in občutke blaženosti, kot vzpodbudo, da stopimo na pot iskanja pristne, iskrene ljubezni. Tiste ljubezni, ki se skriva v globinah naših src in potrpežljivo čaka, da jo odkrijemo in pokažemo svetu. Bog nam je dal svobodno voljo in se ne more odločati namesto nas. Lahko nam stoji ob strani in nas včasih malo spodbudi, a za ljubezen se moramo odločiti sami. V principu je enostavno, odločiti se moramo, da si bomo vzeli čas za partnerja in ljudi, ki so nam ljubi, v praksi pa je težje, ker se ne moremo odločiti enkrat za vselej. Za ljubezen se moramo odločati vsak dan znova. Odločitev za ljubezen je pot v negotovost. Ne moremo vnaprej vedeti, kako se bodo drugi odzivali, kam vse nas bo ta pot pripeljala, kaj vse bomo morali izkušati. Zato potrebujemo odločnost, pogum in (samo)zaupanje. Pot ljubezni pelje v večjo svobodo, samostojnost, neodvisnost in odgovornost. Čeprav ni lahka, je ta pot izjemno lepa, izpolnjujoča in navdihujoča - če le znamo tudi v naporu in požrtvovalnosti videti skrito lepoto in čar. To nam bo lažje šlo od rok, če se zavedamo globljega smisla življenja in če se urimo v nekaterih veščinah, kot so razločevanje, postavljanje meja in odpovedovanje. To so pomembne veščine, ki jih med drugimi razvijamo v Šoli čustvene inteligence. Razločevanje in postavljanje meja >Jaz bi te imel(a) rad, če bi se do mene drugače obnašal(a).< Ta stavek je izraz pogojene ljubezni, v kateri ni naše zavestne odločitve za ljubezen. Osnovno sporočilo omenjenega stavka je, da o svoji ljubezni ne odločamo mi, temveč partner s svojim obnašanjem. Od njega je odvisno, ali ga bomo imeli radi ali ne. To je velika iluzija! Zato se moramo naučiti pravilnega razločevanja. Znati je treba ločevati med svojo odgovornostjo in odgovornostjo drugih, med bistvenim in nebistvenim, med pomembnim in manj pomembnim. Vprašati se moramo, kaj nam je ljubše, naše predstave in pričakovanja ali partner in odnos z njim. Ločiti je treba človeka od njegovih stališč in dejanj. Če na eno stran postavimo partnerja kot bitje, ki je vredno naše ljubezni, pozornosti in spoštovanja, na drugo pa njegova dejanja, vedenje, čustva, stališča in izrečene besede, lahko do vsake strani vzpostavimo poseben odnos. Le tako lahko imamo do nekaterih partnerjevih ravnanj odklonilen odnos, ne da bi zaradi tega zavrnili njega kot bitje in ga prenehali spoštovati. Že to, da znamo sami pri sebi ločiti človeka od njegovih dejanj, drugače vpliva na naše vedenje kot tudi na partnerjeve odzive. Še bolje pa je, če mu to damo vedeti še na besedni ravni. Povsem drugače bomo izrazili svojo jezo, če bomo vedeli, da grajamo partnerjevo ali otrokovo ravnanje, da pa njega v resnici imamo radi. Tu pa se že začne umetnost postavljanja meja, ko se osredotočimo na iskanje ustreznih rešitev (pravil, dogovorov, pogojev .), ki so dobre za vse vpletene, ne da bi pri tem do kogarkoli bili nasilni ali žaljivi. Tudi takrat, ko odločno postavljamo meje, smo lahko do drugih naklonjeni. Odpovedovanje Ni možno zares hoditi po poti srca in razvijati svojo čustveno inteligentnost, ne da bi se učili številnih lekcij odpovedovanja, ki nam odpirajo pot v večjo svobodo in samostojnost. Če smo se sposobni za določen ali nedoločen čas odpovedati zadovoljitvi neke svoje potrebe, smo manj odvisni. Če se znamo odpovedati borbi za uveljavitev svojega mnenja za vsako ceno, želji, da bi po svoji podobi spreminjali svojega partnerja ali otroka in če smo sposobni odpuščati sebi in drugim, smo zagotovo bolj svobodni. Seveda, tudi tukaj ne gre brez pravilnega razločevanja. Vedeti moramo, čemu se je smiselno odpovedati in čemu ne, kdaj je dobro popustiti in kdaj ni. Pravilna ocena pa ni vedno odvisna samo od znanja in izkušenj, temveč je povezana tudi z intuicijo in pretanjenim občutkom za celoto in pravičnost, ki se postopno ostri, ko pričnemo vlagati energijo v svoj osebni in duhovni razvoj. A ne glede na to lahko rečemo, da se je zameram po pravilu treba odpovedati, ker z njimi v prvi vrsti zastrupljamo sebe.
Brane Krapež
[Na vrh strani] |
 |