VSEBINA

Popotni utrip

PO SLEDOVIH ČUDEŽEV

Da moram letos poleti v London, sem vedela že nekaj časa. Koliko časa natančno, težko rečem, mogoče kakšno leto. Verjetno poznate občutek, da nekaj morate narediti ali da nekaj boste naredili. No, to je bil tak občutek, vendar ne eden izmed tistih, ki minejo - tudi te poznam, ampak tak, ki se je krepil iz meseca v mesec, posebej ko se je približevalo poletje.

Motiv, ki je kot magnet držal smer kompasa mojih misli v to smer, je bil povezan z Belim bratstvom, Maitrejo in z inspirativnimi pojavi, ki jim pravimo čudeži. Več o tem bi raje napisala kasneje oziroma sproti. Naj bo v tem trenutku dovolj podatek, da so to vsebine, ki me pritegujejo, in kar bolj ali manj intenzivno raziskujem že dlje časa. 

Dodatna spodbuda, da je pravi trenutek 'zdaj', je bil izid filma o čudežih 'Čudeži na pragu novega tisočletja', ki je ugledal luč dneva letos maja, potem ko smo ga s kolegi pripravljali dobro leto dni. Filma smo se lotili kot popolni začetniki. Pravijo, naj se človek ne bi preveč hvalil, po drugi strani pa bi bila lažna skromnost, če ne bi povedala, da smo bili s končnim izdelkom zelo zadovoljni, saj je narejen profesionalno in kvalitetno. Skoraj istočasno s slovenskim izidom se je tako pojavila ideja za mednarodno verzijo filma v angleščini in za nekoga, ki naj bi to izpeljal - mojo malenkost.

Odkriti očividce kakšnega od navdihujočih čudežnih dogodkov, mogoče celo kaj takega, kar se dogaja prav zdaj, vzpostaviti čim več koristnih stikov za angleško inačico filma o čudežih - to je bil cilj, ki sem si ga zadala. Domišljala sem si, da se podobno kot jaz pred odhodom na pot počutita Sherlock Holmes ali Agata Christie, kadar se soočata z novim izzivom: budno,  radovedno, odprtega uma in pozorno - tudi na majhna znamenja, ki lahko vodijo k večjim. Predvsem sem se zanašala na intuicijo, glas duše. Iz preteklih izkušenj v raziskovanju tovrstnih nenavadnih subtilnih področij sem vedela, da je intuicija eden bolj, če ne najbolj, zanesljivih načinov za stik z nadrazumskim, in da nedvo(u)mno vodi v pravo smer. 

Ko sem se dokončno odločila, da grem, so kraji in posamezniki, ki sem jih želela videti ali obiskati, začeli prihajati v moje misli kot majhne jate ptic. Ko je bilo teh misli in idej preveč, da bi si jih zapomnila, sem jih zapisala. Nastal je skoraj stran dolg seznam imen in naslovov, nad nekaterimi sem bila presenečena celo sama. Glede časovnih terminov sem imela občutek, da rabim teden dni, potem pa sem jih še nekaj dodala za vsak slučaj. Ker se mi je zdelo to veliko,  sem idejo 'konkretno-razumsko' pretehtavala nekaj dni. Kakorkoli sem obračala, vedno se je izteklo tako, kot sem sprva mislila. In tako je na koncu tudi ostalo.

London - svet v malem

London ni idealno mesto samo za nakupe - slišala sem, da hodijo nekateri Slovenci tja na  razprodaje, ampak tudi za podvig, kakršen je zanimal mene. Voznik taksija sicer ni razumel, kaj me priteguje. London je hrupen, umazan in prenatrpan, je rekel. To je verjetno res. Z osmimi milijoni prebivalcev je eno največjih mest na svetu, čeprav ga močno prekašajo Rio de Janeiro, Tokio, New York, New Delhi in druga velemesta z dvomestnimi števili, kar se milijonov prebivalstva tiče.

Vendar ni velikost Londona tisto, kar je njegova prednost za nekoga, kot sem jaz. London je zanimiv konglomerat ras, narodnosti, religij, kot jih ni nikjer drugje na svetu. Poleg Britancev oziroma pristnih Londončanov - Angležev, ki jih je bolj za vzorec, saj je večina pobegnila na podeželje, so v njem zastopane praktično vse svetovne narodnosti, rase, religije. Ko sem bila prvič tam pred leti, sem na ulicah in podzemni železnici videla poleg belcev največ Indijcev, potem Afričanov raznoraznih narodnosti, sledili so jim prebivalci azijskih in južno ameriških dežel. Letos se mi je zdelo, da je neverjetno veliko modrookih in svetlolasih Slovanov. Veliko jih je iz držav bivše Sovjetske zveze, največ pa Poljakov, mi je povedal eden od londonskih znancev. Velika Britanija je ena redkih držav, ki ni omejila števila prišlekov iz novih držav Evropske Unije, zato ljudje množično prihajajo iskat možnosti za boljše življenje.

Svet v malem torej. Namesto na potovanje okoli sveta grem v London. Poleg tega je to mesto, ki si ga je za bivanje, pravijo, izbral Učitelj sveta. Kakršno je, je idealno za mojo nalogo.

Prihod

Vročinski val, ki je julija kuhal celo zemeljsko kroglo, ni prizanesel niti pregovorno hladnemu in vlažnemu Otoku. V podzemni železnici so po zvočnikih svetovali, naj potniki zaradi vročine nosijo s seboj steklenice z vodo, izstopijo na najbližji postaji in poiščejo pomoč, če jim postane slabo, in prosili za razumevanje zaradi počasnejše vožnje vlakov, saj so bile tirnice zaradi vročine razbeljene. Vlaki so imeli odprta okna in vroč zrak je z močno silo butal v potnike.

Kje naj začnem, kako naj začnem? Intuicija mi pravi, naj grem v katedralo Sv. Pavla. Baje je to eden izmed krajev v mestu, kjer so močno prisotne energije Učitelja sveta. Čutim, da bi se na to duhovno avanturo rada odpravila z njegovim blagoslovom, zato sledim notranjemu glasu in se odpravim tja. Pojavi se tudi misel, da je v katedrali verjetno prijetno hladno, zaradi česar je korak še lažji.

Katedrala Sv. Pavla je mogočna že od zunaj, še posebej pa te prevzame, ko vstopiš vanjo. Za vstop v glavno cerkveno ladjo je potrebno plačati vstopnino. To mi ne gre skupaj: božja hiša in naj plačam vstopnino, če bi želela biti malo v tišini z bogom? To povem gospe za blagajno. Spravim jo v zadrego. Odgovori mi, da lahko pridem po četrti uri, ko je prost vstop, ali pa grem molit v stransko kapelo, ki je ves čas brezplačno na voljo. Zdi se mi, kot da ne govorim jaz, ampak da nekdo govori skozi mene, ko ji odgovorim, da bi si želela iti molit prav sedaj in da bi šla rada v glavni del cerkve, ne v stranskega. 'Tam ne boste imeli miru, tam so turisti,' mi pravi. 'Ljudje me ne bodo motili, čutim, da bi rada molila prav v glavnem delu cerkve. Ampak če želite, lahko za to tudi plačam.' Gleda me sekundo, dve in potem pravi, naj grem naprej. 'Ste prepričani, da je tako v redu?' vprašam. 'Lahko plačam.' Gleda me v oči in ponovi: 'Pojdite naprej!'

Komaj pridem do stola nekje ob robu glavne cerkvene ladje in se usedem, ko začutim udarec v sredino prsi, v predelu srca. Solze mi začnejo nekontrolirano teči. Ne razumem, kaj se dogaja, čutim pa, da je dobro in zdravilno, zato se ne upiram. Poiščem sončna očala in si jih nataknem, kot običajno naredim, kadar meditiram na javnem prostoru, tudi če ne sije sonce. Po nekaj minutah se tok solz umiri in zdrsnem v globoko meditacijo. Čez nekaj časa se meditacija sama od sebe konča. Pogledam na uro. Minila je ena ura, čeprav se mi je zdelo, da je trajalo komaj nekaj minut. Turisti se še vedno sprehajajo sem ter tja.

Zdaj brez dvoma vem, kam moram iti. Na zemljevidu podzemnih železnic, ki ga imam pri sebi, poiščem zvezo do največjega hindujskega templja v Londonu. Čez nekaj minut sem že na poti do tja.

Veliki hindujski tempelj in gugalnica za boga

'The great Hindu mandir in Neasden' (veliki hindujski tempelj v Neasdenu) je po Guinnessovi knjigi rekordov največji indijski tempelj, zgrajen zunaj Indije. Prvič sem bila tukaj malo po tistem, ko so ga zgradili. Res je krasen, ves iz belega marmorja, z njegovih številnih stolpičev plapolajo zastavice. Velike okoliške stavbe ga sicer zakrivajo, tako da ga zagledaš šele, ko si nekaj sto metrov stran, zato je na pogled še toliko bolj impresiven. Kot palača iz 1001 noči sredi urbanega okolja.

Tukaj sem zaradi dveh razlogov: iščem koga, ki je bil priča velikemu hindujskemu mlečnemu čudežu in koga, ki bi vedel, kje je 'southallski tempelj'. Na internetnih straneh sem namreč zasledila podatek, da so bili tisoči priča mlečnemu čudežu prav v njem.

Tako imenovani mlečni čudež je bil dogodek svetovnih razsežnosti. Zgodil se je v četrtek, 21. septembra 1995. Začelo se je v nekem templju v Indiji, kjer je duhovnik med jutranjo daritvijo opazil, da je mleko, darovano bogu Ganeši, izginilo. Novica se je bliskovito razširila in dosegla države in skupnosti, v katerih živijo hindujci, tudi v Veliki Britaniji. Ljudje so množično drli v templje in gledali, kako mleko, ponujeno bogovom, izginja. Ponujali so jim ga celo po domovih - in bogovi so vse mleko popili! Božanstvo, ki ga je spilo največ, je bil ravno Ganeša s slonjo glavo in človeškim trupom, za katerega so hindujci prepričani, da prinaša v dom radost, blagostanje in da odstranjuje vse ovire na poti. Izjemno dobrovoljen in simpatičen, kakršen je, upam, da mi Ganeša ne bo zameril, če se malo pošalim, da je morda ravno on najlažje spil največ mleka, ker je precej okrogel, kar kaže na to, da rad je.

O tem nenavadnem pojavu so obširno poročali televizija, radio in časopisi. Celo skeptiki so ponujali božanstvom žlice z mlekom in niso mogli verjeti, ko so ga ti pred njihovimi očmi 'popili'. Znanstveniki in raznorazni strokovnjaki so poskušali pojav sicer pojasniti z množično histerijo vernikov in s 'kapilarno absorpcijo', po kateri naj bi kipi iz kamna, medenine, srebra in drugih kovin 'vsrkavali mleko'. Ne glede na ta strokovna mnenja so množični dokazi govorili v prid temu, da se je zgodil nerazložljiv masovni in svetovni čudež. Na nekaterih lokacijah naj bi se dogajal celo nekaj dni.

V velikem templju so, tako kot marsikje v Londonu, varnostni pogoji ostri. Na posebnem mestu moram pustiti torbo, tako da vstopim samo z listkom, da sem oddala vse stvari. Grem k mizi za informacije, kjer sedi mlad fant. Sicer je slišal za mlečni čudež, bilo je po televiziji enkrat pred veliko leti, kaj več pa ni vedel. Poklical je starejšega moškega, da se pogovori z mano. Ta se je mlečnega čudeža spomnil. Rekel je, da ga je videl, da so ga vsi videli, je pa bil takrat, ko se je to dogajalo, v Indiji. 'Ste ga videli na lastne oči?' sem spraševala. Da, na lastne oči, po televiziji. Njegova značilna indijska angleščina je prispevala k temu, da nisem bila čisto prepričana, če ga prav razumem, jasno pa mi je bilo, da čudeža osebno verjetno ni videl ali pa mi tega ni želel povedati.

Povedala sem, da se mi zdi mlečni čudež tako poseben, ker se je dogajal naenkrat po celem svetu in ker naj bi ga videlo zelo veliko ljudi. Razvnel se je: Zares velik čudež da je tisti tempelj in to, kako je nastal z božjo pomočjo po navdihu njihovega guruja.

Zgodba o gradnji templja je res impresivna. Od zamisli do končne izgradnje so potrebovali tri leta. Pet tisoč ton bolgarskega apnenca in carrarskega marmorja so z ladjami najprej prepeljali v Indijo, kjer jih je umetelno obdelalo 1500 kamnosekov, potem pa so jih z ladjami prepeljali nazaj v London in zložili skupaj kot veliko sestavljanko. Pri tem se ni noben marmornati blok odkrušil ali poškodoval, pri delu je sodelovalo tisoče prostovoljcev in delo je potekalo brez vsake motnje.  

Potem je spregovoril še o svojemu guruju Pramukh Swami Maharadžu, ki da je največji in najboljši od vseh. Po celem svetu gradi podobne templje kot je ta v Londonu. Pokazal mi je celo fotografijo, na kateri je skupaj z gurujem. Rekla sem, da je učitelj sigurno vesel, da ima tako zvestega in predanega častilca. Skromnemu možu se je to dobro zdelo. Hkrati pa sem pomislila, da o mlečnem čudežu nisem tukaj nič novega izvedela, in se sama pri sebi spraševala, zakaj sem dobila namig, naj pridem tja.

'Ali veste, kje je hindujski tempelj v Southallu?' sem vprašala. 'Seveda vem,' je rekel. 'Poiskal bom naslov in telefonsko številko, vi pa lahko greste medtem v tempelj, če danes še niste bili.'

Odpravim se v prvo nadstropje, kjer je osrednji tempeljski prostor za obiskovalce. Stene in strop so iz izklesanega belega marmorja, prav tako stebri v dvorani, na posvečenih mestih so vitrine s hindujskimi božanstvi v dragocenih svilenih in z zlatom izvezenih oblačilih. Usedem se na debelo preprogo na sredini dvorane, kjer že sedi mlada indijska družina z dedkom in babico, lepo oblečeni v živahnih barvah. Velik del srednjega dela zavzema gugalnica, ki visi s stropa. Čeprav sem že bila v hindujskih templjih, kaj takega prvič vidim. Gugalnica je vsa iz bele vate v obliki velike podolgovate žoge s premerom metra in pol. V njej sedi majhno božanstvo. Zraven na tleh piše: "Gugalnica za boga. Ko vernik ziblje gugalnico, simbolično vleče boga k sebi, da pride bližje k njemu v njegovo srce." To se mi zdi zelo lepo.

Zdaj, ko to pišem, sem se spomnila Hafisove pesmi Zgraditi gugalnico za boga. V njej pravi približno takole: 'Imaš vse sestavine, da spremeniš svoje življenje v radost! Zmešaj jih in zgradi gugalnico za boga!' Opazujem, ko mlada mamica s hčerkico v naročju zaziba gugalnico za punčko. Potem opravi duhovnik krajši obred, v katerem gre okoli in ponudi prisotnim daritev ognja, da se očistimo z njim.

Spočita in prerojena se odpravim nazaj v recepcijo. Naslova southallskega templja kot zakleto niso našli, vendar moj starejši znanec ve, kje je to in kako se pride tja z avtobusom. Omenja sicer dva templja, zaradi česar se kasneje malo zapleta, a srečno razplete. Ker vztrajno ponavlja, kako je 'simple' in da ni daleč, se vdam in si mislim: Kar bo, pa bo. Od centra Londona sem kakšno uro vožnje s podzemno železnico in taksi ne bo poceni, če se bom izgubila, vendar vem, da zdaj ne smem odnehati.

In po svoje je bilo res 'simple'. Ko sem na postaji stopila v določen avtobus, sem šoferja vprašala, kje moram izstopiti za southallski tempelj. Dva moška sta to slišala in sta rekla, da onadva vesta in da mi bosta povedala. Vozili smo se kakšne pol ure, ko sta rekla, naj izstopim. Kam pa zdaj? Neka ženska, ki je tudi izstopila, je slišala, kaj sta se pogovarjala (bila sta Indijca) in je rekla, da me bo ona peljala naprej. Gospa ni govorila angleško, me je pa na nekem križišču 'predala' drugemu mimohodečemu Indijcu, ki sicer tudi skoraj ni govoril angleško, vendar je prijazno prevzel skrb nad mano. Malo zmede je bilo zaradi dveh imen templja, ki sem ju imela na listku, vendar sem mu zaupala. Ko sva prišla do nekega templja, je šel noter vprašat, če se je tam zgodil 'the famous milk miracle'. Da, zgodilo se je ravno tam!

Southallski tempelj - kjer je Ganeša spil veliko mleka

Če ne bi bilo čevljev, zloženih v vrstah na posebnih policah tik ob ograji s pločnikom - v hindujskih svetiščih je, podobno kot v muslimanskih, običaj, da se sezuješ, preden vstopiš - bi ga lahko spregledala. Na prvi pogled namreč ni posebno velik in stoji med drugimi velikimi hišami. Moj vodnik me je pospremil v majhno pisarno, me predstavil gospodu za mizo in izginil. Izkazalo se je, da je gospod predsednik templja osebno.

'Torej vas zanima čudež z mlekom?' je vprašal gospod Sudarshan Bhatia, kot se je predstavil. Pokimala sem. 'Dogajal se je po vsem svetu, že kar nekaj let je od tega.' ' Enajst,' sem rekla. Zgodil se je septembra 1995.' 'Res bo nekaj takega. Lord Ganesh je pil mleko tudi tukaj. Pravzaprav je mlečni čudež v tem templju videlo največ ljudi zunaj Indije. Dogodek je bil deležen velike publicitete.' 'Ste to na lastne oči videli tudi vi?' 'Da, jaz in veliko ljudi tukaj okoli je to videlo.'

Kar nisem mogla verjeti! Našla sem, kar sem iskala in to tako preprosto! V sebi sem se zahvalila vsem, ki so mi pomagali priti tja. Slišala sem, kako v glavni dvorani templja nekdo predava in skozi priprta vrata s kotičkom očesa videla polno ljudi. Presenečenj pa še ni bilo konec, kajti v templju sem ostala skoraj tri ure. Gospod Bhatia me je povabil, da se usedem, mi ponudil kozarec vode in potem sva se pogovarjala.

Dialog, je rekel, je zelo pomemben. Značilen je za hinduizem. In nadaljeval, da Bhagavadgita, temeljna knjiga hinduizma, temelji na dialogu med bogom (Krišno) in človekom (Ardžuno). Do tega dialoga je prišlo v posebnih okoliščinah, na sredini bojnega polja. Vse, kar je Ardžuna želel vedeti, to je lahko vprašal in na to mu je Krišna odgovoril. Vendar tudi Krišna postavlja Ardžuni vprašanja. Oba, bog in človek, sta v pogovoru enakopravna sogovornika. Iz tega načela oziroma potrebe po dialogu, pogovoru, izhajajo hindujci še danes.

Zanimiv uvod, pomislim. V drugih velikih duhovnih tradicijah, na primer krščanstvu, islamu ali judovstvu, se mi zdi, da je predvsem bog tisti, ki govori, človek naj bi predvsem poslušal in ubogal. Čeprav v zadnjem času prihaja tudi do drugačnih interpretacij tega odnosa.

Kakorkoli že, najin dialog je potem nekaj časa izgledal tako, da sem govorila predvsem jaz, kajti on je bil tisti, ki je spraševal. Ali sem tam kot turistka? Zakaj me čudeži zanimajo? Koliko časa me zanimajo? So me k temu spodbudili moji starši? S čim se sicer ukvarjam? Čeprav je bilo videti, da brklja po papirjih svoje pisalne mize, je zelo pozorno poslušal in tu in tam še kaj dodatno vprašal.

Pravzaprav nisem običajna turistka, mogoče sem duhovna turistka. (nasmehneva se) Sicer sem učiteljica. Česa? Duhovnosti. (nasmeh) Nenavadni navdihujoči pojavi me zanimajo, ker v njih vidim sporočila nečesa ali nekoga zelo posebnega, inteligentnega, modrega in ljubečega. Če višja sila, ki jo lahko imenujemo z različnimi imeni, preprosto pa ji lahko rečemo kar bog, obstaja, potem lahko v čudežih vidimo način, kako se poskuša božansko približati ljudem. To se mi zdi zanimivo, če že ne fascinantno. Zanimivo se mi tudi zdi, kako veliko ljudi je brezbrižnih do tega. Ne, nisem zrasla v religiozni družini niti v komunistični. Starši so bili ateisti in takšna vprašanja jih niso zanimala. Zakaj so zanimala mene? Ne vem, verjetno sem se taka že rodila. (nasmeh) Koliko časa? Skoraj ves čas, odkar se spomnim. Vedno sem vedela, da je življenje nekaj več, kot to, kar sem videla okoli sebe: da se izšolaš, poročiš, imaš otroke, službo, umreš. Že zelo mlada sem začela meditirati. Kako, ko pa v Jugoslaviji takrat to ni bilo mogoče? (dobro je obveščen!) Tu in tam je bilo možno. Za meditacijo sem slišala na jezikovnem tečaju v tujini, naučila pa sem se je v Zagrebu. Izkušnje blaženosti so bile tako čudovite, da sem se odločila, da bom postala učiteljica meditacije tudi sama, tako da bodo tudi drugi občutili to, kar sem občutila sama. In sem postala. Da? Katere in kje ste se šolali? Transcendentalne meditacije, TM, drugih meditacij takrat na Zahodu pravzaprav ni bilo. Programi za učitelje so bili v tujini, jaz sem se šolala v Španiji in Švici. Še učite TM? Že veliko let ne več. Kako to? Ne vem, v življenju se kdaj zgodi, da pridejo neke stvari do konca. Tako se je zgodilo pri tem. Sicer pa meditacijo še vedno učim, samo ne TM. Katero učite zdaj? Nima nekega posebnega imena. Mogoče bi ji lahko rekla meditacija za stik z dušo, z višjim jazom. Nehvaležno je primerjati, vendar da, zdi se mi boljša kot TM. Čeprav ima tudi TM svoje vrednote, nedvomno. Učim tudi na Duhovni univerzi. Ne, ne gre za državno priznano institucijo. S kolegi, s katerimi učimo, smo jo poimenovali univerza,  ker gre za univerzalna učenja, duhovna pa zato, ker se vsebine dotikajo nadmaterialnih, duhovnih tem. Kakšen program imate? Kakšen program imamo? Ja, kaj so vsebine, ki jih učite? Večna modrost. Lahko poveste nekaj tem? Poleg meditacije učimo o temeljnih duhovnih zakonih, na primer zakonu kozmične manifestacije, karme, reinkarnacije, o pomenu samodiscipline in služenja . In zdaj ste v Londonu, ker vas zanimajo čudeži? Ne se zlagati, povejte čisto po pravici. (globok vdih) Da, tu sem, ker iščem stike in sledi čudežev za naš mednarodni film. Pri njih sem zato, da bi izvedela kaj o mlečnem čudežu. In čisto po pravici, dva, tri dni 'pravih' počitnic si bom verjetno tudi privoščila. V redu, dovolj bo.

Vprašanja so se ustavila. Gospod Bhatia je še vedno brkljal po predalih, mene pa je prešinil zanimiv občutek, kot da sem pravkar zaradi nekega meni neznanega razloga naredila rezime precejšnjega dela svojega življenja. Tako temeljito me že zelo dolgo ni nihče spraševal, če me je sploh kdaj. Izgubila sem občutek za čas, na uro se mi ni zdelo vljudno pogledati, a zdelo se mi je, da sem tam že uro in pol. Vendar ni bilo videti, da bi se gospodu kam mudilo.

Iz katerega kraja ste rekli, da ste? je končno vprašal. Iz Ljubljane. Ali veste, da sem že bil v vašem mestu? Ali res?! Tam je bil velik spomenik ob reki in mostu . Prešernov spomenik ob reki Ljubljanici in Tromostovju! Da, točno. In kako, da ste prišli v Ljubljano? Poslovno, je bil kratek.

Lahko zdaj jaz kaj vprašam o vašem mlečnem čudežu? Seveda! Ali bi lahko prihodnjič, ko prideva sem s kolegom, posnela tempelj in kip Ganeše? Da. Ali bi bili pripravljeni v kamero povedati svojo izkušnjo ob mlečnem čudežu? Jaz ne, bom pa poiskal ljudi, ki bodo to povedali. Ali lahko naredim kakšen fotografski posnetek zdaj? Rajši ne. Ko boste prišli  snemat za film, bomo prostor in Ganešo lepo uredili, takrat pa lahko.

Medtem je predavanja v veliki sobi templja konec in ljudje se usujejo ven. Prihajajo tudi v malo pisarno, saj so vrata odprta. Gospod mi izroči osebno vizitko in reče, da ga lahko kadarkoli, če bom potrebovala pomoč, pokličem. To pove na način, da se mi zdi, da je ta kadarkoli dobeseden. Vpraša me še, če sem bila v British Library (Britanski knjižnici). Zaradi česa, vprašam. Zaradi teme, ki vas zanima, pravi. Ne, o teh stvareh sem veliko brala po internetu. Ne vem, če bi v Britanski knjižnici imeli kaj, česar ne bi našla že na internetu. Mislim, da bi bilo vseeno dobro, če bi šli v Britansko knjižnico, ponovi. V tem vstopita dve gospe, gospod Bhatia me predstavi, ena od gospa je njegova žena. Povabi me, da se jim pridružim pri skupni večerji v zgornjem nadstropju templja, kar z veseljem sprejmem. Preden gremo do jedilnice, gospo, ki me spremlja, prosim, če smem pogledati v sobo, kjer je Ganeša, ki je pil mleko. Seveda. Vstopiva v veliko sobo, kjer je bilo prej srečanje s predavanjem. Vzdolž cele stene so pisano in zlato odeti kipi hindujskih božanstev. Gospa mi jih začne imenovati. Večino poznam: Krišna in Radha, Brahma in Sarasvati, Sita in Ram s Hanumanom. Čisto na koncu zagledam kip Ganeše, v beli marmornati vitrini v steni. To je Ganeša, ki pije mleko na posnetku, ki smo ga vključili v slovenski film o čudežih! Priznam, kar milo se mi je storilo, ko vidim, da je to 'naš' Ganeša! Predstavljala sem si sicer, da je večji. Oblekli so ga v svileno rdečo-zlato oblekico, kot znak spoštovanja, tako da se zdi še manjši. Za razliko od drugih kipov, ki so poslikani in sorazmerno veliki, je iz belega marmorja in ne zdi se mi večji od pol metra. Gospa se mu pokloni in mi gestikulira, da se mu naj poklonim tudi jaz. Danes sem že toliko doživela, da pomislim, da bi to bil lahko lep zaključek dneva: poklon božanstvu sreče in obilja.

Po indijski večerji in natančnih navodilih, na kateri avtobus in podzemsko železnico moram, se poslovimo. Slaba ura vožnje, nekaj pešačenja, tuš. Ura je skoraj polnoč. Prvi dan v Londonu je za mano.

Barbara Škoberne