Soutripanje

Ali radi poslušate harmoniko? Za večino ljudi je to ljudsko glasbilo in simbol narodno-zabavne glasbe. Meh s tipkami, ki se ga razteguje na veselicah. Vendar ima harmonika več obrazov. V skrivnosti resne in meditativne narave koncertne harmonike se poglablja in jih s poslušalci deli mladi virtuoz Marko Hatlak.

Ko sem ga prvič slišala igrati, bil je eden Bachovih koralov, sem osupla čutila, s kakšno preprostostjo in globino obenem nam posreduje žlahtnost in lepoto glasbe. Bilo je kratko, kot bi se razprla vrata v nekaj skrivnostnega . Ali bi se nekaj tega dalo ubesediti? In tako sva se z Markom Hatlakom na nek nevihten popoldan, na začetku vročega in za Marka zelo intenzivno delovnega poletja, pogovarjala o glasbi, harmoniki, lepoti in še marsičem.

V dokumentarnem filmu Dušana Moravca in Leona Matka >Harmonikarji< so ga predstavili kot enega vidnejših harmonikarjev pri nas. Zanj so zapisali, da s svojim igranjem in videzom briše meje in pričakovanja koncertnih harmonikarjev ter da uspešno podira stereotip o harmoniki kot samo ljudskem glasbilu. Njegov repertoar skladb sega od klasike prek tanga vse do sodobnih skladateljev, ki vedno več ustvarjajo za klavirsko harmoniko.

Zase pravi, da ga v glasbi zanimajo nasprotja: najbolj nežno, pretanjeno in najbolj močno, energično. Nekaj tega kaže tudi s svojim videzom in vedenjem: na odru deluje resno, celo nekoliko strogo in zadržano, hkrati pa svoje igranje spremlja z zelo izrazitimi telesnimi gibi in mimiko. V komunikaciji pa je topel, čuteč in razmišljujoč sogovornik.

>Harmonika pa res ni inštrument za osvajanje punc!<

Za to se igra kitaro!< Tako je razmišljal Marko že kmalu v puberteti, a je takrat že nekaj let igral harmoniko. Začel je zaradi maminega vztrajanja. Ves plah in sramežljiv je bil primoran igrati na zabavah za rojstne dneve. Za protiutež je v srednji šoli uporniško igral death metal glasbo in z užitkom nabijal po bobnih. Pravi, da je v tej energični glasbi posebna moškost in si je z njo pridobil potrebno mladostniško samozavest. Svojo prihodnost si je takrat predstavljal kot glasbenik v kaki rockerski skupini. In seveda se je naučil nekaj osnovnih akordov na kitari, z njimi pa tudi večino glasbe, sprejemljive za sovrstnike. Za mlade ljudi je harmonika konzervativen inštrument. A danes jo prav rad igra.

Kakšna usoda ga je popeljala na pot klasičnega glasbenika?

Za vpis na Weimarsko glasbeno šolo ga je v srednji glasbeni šoli navdušil sošolec. Marko je vadil več kot običajno - in bil sprejet. Tako se je spremenila njegova glasbena pot. In tako se v svojem življenju najdlje in najbolj posveča prav harmoniki, že 20 let.

d otroštva ga spremlja tudi poseben spomin, ki mu pravi 'sanje', ko je zrl po domačem klancu v rodni Idriji navzdol in imel občutek, da je naokoli vse polno ljudi, ki bi jim rad nekaj dal. Kar danes počenja s harmoniko, se mu zdi, je odgovor na ta vzgib .

>Bach je alfa in omega!<

Od vseh skladateljev ga najbolj fascinira prav J. S. Bach: >Bach ima vse - mir, notranjo ubranost in urejenost, misterioznost in globino, prečudovit zvok, pretanjeno mehaniko. In religioznost. Bach je zelo religiozen.< Marko tudi zase pravi, da je, vendar na svoj način. Verjame v tistega boga, ki poganja in usmerja veličastni vesoljni sistem; občuduje njegove neverjetne razsežnosti, red - in lepoto. Čudi se in raziskuje, kaj je tisto, kar pripravi srce, da bije, kaj ga požene skozi rojstvo do smrti in ga vmes med obema odpira za lepoto . >Največ navdiha, globine in lepote sem v glasbi našel in lahko izrazil prav prek Bacha.< V njej najde iskrenost, ljubezen in odločnost.

Obenem je Bach tehnično zahteven in je z njim zelo razvil svojo tehniko igranja. >V njem se učim pretanjene motorike in mehanike, pri čemer imata desna in leva roka enako težo, prsti pa postajajo lahkotni in nežni kot metuljčki, ko drsijo po inštrumentu.< S harmoniko na odru in v komunikaciji brez nje se zdi, kot da Marko v sebi združuje nekaj tega, kar sam vidi 'v ravno pravem razmerju' pri svojem najljubšem skladatelju: severnjaško vztrajnost in delavnost, natančnost in samoobvladanost ter toplino, temperamentnost in strastnost juga.

Harmonika kot biblija.

Zanima ga resna meditativna plat harmonike, ki omogoča, kot pravi, da se poglobiš do največje globine duše. Temu je posvetil svoj študij, tako vidi svoje življenje. In zato prireja solistične koncerte. >Da predstaviš globine duše, potrebuješ nek medij. V mojem življenju je to harmonika, z njo sem šel najgloblje tudi zato, ker se z njo tako dolgo ukvarjam. Vendar ne glede na čas, ki ga nečemu posvetiš, na tebi je, da daš sebe v to in najdeš globino.<

>V glasbi me zanima lepota.< >Zadnjih sedem let sem si večino skladb, ki sem jih igral pri svojem študiju, sam izbiral: ne po težavnosti, marveč po lepoti. Dobro vem, kaj je kaplja čez rob mojih tehničnih sposobnosti, vendar pri glasbi ne občudujem hitrosti, natančnosti ali virtuoznosti - odločujoča je prav lepota in njeno posredovanje . Glasba je eno samo občutenje. Če hočem kaj zaigrati, se moram vanjo zaljubiti - iščem svoj odnos, svojo ljubezen do nje. Ko pa jo začutim in v njej najdem lepoto, vem, da jo lahko igram, da lepoto in ljubezen lahko podelim z občinstvom.<

Prav lepota mu je darovala nekaj izkustvenih vrhuncev v življenju: >Ko se ves naježiš od lepote glasbe . to je nekaj božanskega! Nekajkrat me je na koncertu njena lepota tako intenzivno preplavila, da sem kar zajokal! Čutil sem, da je v njej bog in da je to edino, kar je resnično.<

Sicer ga lepota fascinira vsepovsod: lepota ženske, narave, avtomobila, arhitekture, dizajna . Zato tudi zelo rad fotografira. Dobro pa pozna izzive, kaj pomeni igrati tudi tisto, kar ti je tuje in neprivlačno. In prepoznati lepoto tudi tam, kjer je ne vidiš že na prvi pogled.

>Najbolj pomembno je, koliko truda vložiš.<

>Tako veliko dejavnikov je, ki soodločajo, ali postaneš dober glasbenik. Sem preprost človek in vse, kar sem postal, sem dosegel s pomočjo volje. Ni pomembno, koliko talenta imaš, poglavitna je volja in koliko truda vložiš v nekaj. Karkoli že človek počenja, je vreden spoštovanja, ne glede, ali je dosegel svoj cilj, če je le delal in si prizadeval.<

Zadnjih sedem let je igral na približno 450 koncertih. In hkrati redno študiral. >Že za vzdrževanje ravni, ki sem jo dosegel, je potrebno, da redno vadim. Če pa sem želel napredovati, je bilo treba marsikdaj vaditi tudi po 10 ur dnevno in vztrajati teden, dva, preden se je polagoma le pokazal kak napredek. Koliko sem prevadil, ko so drugi žurirali! A v življenju se mi ne zdi bistveno prepuščati se užitkom, ampak delati. Srečen sem, ko delam, saj delam rad - glasbo ljubim. Imam pa rad tudi - malo trpljenja. Malo pa moraš trpeti, saj to prinese tudi pozitivne stvari in presežke, sicer stvari vse prerade ostanejo povprečne.<

Zato zelo dobro ve, kaj vse je potrebno za dobro igro na odru, kaj je trema in kako nepravični so ljudje, ko opazijo samo končni izdelek. Zato tudi rad z besedami izrazi, kako je srečen za druge, ko jim gre dobro. Ve, da mu ničesar ne vzamejo, da ga ne ogrožajo, če jim gre dobro. To samospoštovanje in samozavest je našel v glasbi in z njo.

Profesor Hussong - >računalnik s srcem<

S posebno ljubeznijo in spoštovanjem govori o svojem učitelju harmonike profesorju Stefanu Hussongu. Naslednje leto bo nadaljeval podiplomski študij pri njem v Nemčiji, česar se zelo veseli. Občuduje ga kot glasbenika in človeka. Njegovo širino znanja in bogastvo izkušenj; način, na katerega deli z njim svoja spoznanja; kako ga izziva z vprašanji in spodbuja, da se vživlja v stvari v življenju, da jih občuti, da se sam sprašuje in išče odgovore, zakaj in kako. Rad ima, kako mu z malo besedami razloži bistvene stvari. Hussong je strog učitelj, ki je Marka vztrajno spodbujal in zahteval, da je dosegal več. Zaupal je vanj, da ima v sebi več, kot kaže. Obenem pa je človeško topel in preprost, pravi prijatelj. O vsem se lahko pogovarjata, tudi o najbolj nenavadnih rečeh, in 'pokata vice'. Marko zanj pravi, da je najboljši harmonikar na svetu ter da se je od njega učil, še preden je se je udeleži njegovih seminarjev, že iz bogatega opusa njegovih posnetih plošč. Prav posebno lepa in dragocena izkušnja pa je bil zanj koncert lani decembra v Gallusovi dvorni Cankarjevega doma, kjer sta s simfoniki RTV Slovenija in dirigentom Davidom de Villiersom skupaj igrala kot solista - učenec in učitelj. Hussong in harmonika mu 'odpirata glavo' - vedno znova širita obzorja.

>Nekoč bi rad bil učitelj.<

Najbrž tudi zato razmišlja, da bi nekoč, morda čez deset let, postal učitelj glasbe. Ko o tem govori, kar zažari. 'Ta malim' bi rad prenesel svojo ljubezen do glasbe in radost in vse dobro, kar je pridobil na študiju v Nemčiji. Učil bi jih rednega dela, vsak dan po malem, in zdrave discipline. Jih tudi peljal v opero; z njimi gledal posnetke koncertov, se o njih pogovarjal. >Glasba mi postavlja največ izzivov, svojo življenjsko pot vidim - vsaj zaenkrat - z njo.<

Koncert kot daritev

>Ko sem bil mlajši, sem bil prepričan, da je koncert zato, da pokažeš, kaj vse znaš, kako dobro igraš, glejte, umetnik sem. Danes pa vem in čutim, da sem na koncertnem odru zaradi ljudi in za ljudi. Seveda si želim, da bi bil vsak koncert - najboljši. Da bi lahko vsakega odigral, kot da je moj zadnji. Vadim, se pripravim in potrudim, a več kot to ni v mojih rokah. Ko preprosto sledim občutku tistega trenutka, se sprostim in dam, kar lahko tisti večer dam.<

Ne le klasika, tudi tango in Terrafolk

arko ne igra samo klasične glasbe. Ko ga je v Nemčiji prvič slišal, se je navdušil nad argentinskim tangom Astorja Piazzolle in čez čas v Sloveniji ustanovil skupino Funtango. Tango je zanj rock glasba na harmoniki. Ima energičnost, čustvenost, strastnost, nekaj divjega, kar vse je po malem pogrešal na začetku študija v Nemčiji, čeprav je tja pripeljal tudi svoje bobne, da bi si lahko še kdaj dal duška. Tango ga sprošča, tehnično je manj zahteven kot na primer Bach, hkrati pa je bližje širšemu občinstvu. Takrat v Sloveniji ni še nihče igral tanga, v letih pa je postal moden. Letos poleti je s skupino znova nastopal po Sloveniji, tudi v Idriji. A rad raziskuje in eksperimentira naprej: lani je na tangovski način obdelal Vivaldija, letos načrtuje Bacha.

S skupino Terrafolk sodeluje drugo leto. Sicer pravi, da gre za glasbo, ki je navzkriž z njegovim študijem harmonike. Norčije na odru, veliko šale in ogromno improvizacije . Zanj je bil izziv vstopiti v takšno skupino, še zlasti, ker je takrat že postala uspešna. Počutil se je napeto. Vendar se je lansko leto na zanj izjemnem koncertu v Španiji, pred občinstvom, ki je štelo 20 tisoč obiskovalcev, nekaj v njem odprlo in se sedaj počuti dobro. In zelo so mu pomagale njegove rockerske izkušnje. V skupini igra harmoniko, a tudi bobne, in poje.

Kaj pa meni o sodobni glasbi?

>Sodobna glasba je najtežja. Da jo lahko razumeš in da veš, kaj vse je pripeljalo do tega, da je takšna, kot je, je treba poznati zgodovino glasbe. Umetnost je zrcalo časa, v katerem živimo, ta pa je hiter, stresen, v njem je veliko strahu, nemira, živčnosti . Takšna je tudi moderna glasba. A ljudje se z njo težko istovetijo. Skladateljev pa je veliko. Še več glasbenikov, toliko kot danes, jih še ni bilo! In toliko različnih zvrsti! Sodobni skladatelji eksperimentirajo, nam s tem odpirajo glave še za kaj drugačnega, novega. Šele čez čas pa se bo pokazalo, kaj vse od tega je dobro.<

Sam se je na solističnih koncertih omejil na barok in sodobno glasbo. >V baroku je moja duša, globoko jo čutim, v njej je lepota. Sodobna glasba pa je takšna, kot sem sam: v ekstremih, marsikdaj v naglici in napetosti, ko bi pet stvari naenkrat delal, če bi le šlo. Vendar če bi že samo Bacha igral, bi ga lahko igral celo življenje. Neizčrpen opus! Prav rad ga bom še in še igral - skupaj z violino, s klavirjem, trobento, z orglami, vokalom .<

>Ko ne igram, sem še vedno preprost fant iz Idrije.< Ko pa ga boste slišali igrati, vas bo lahko očaralo, kar izvablja iz harmonike, s prsti kot metuljčki .

Vesna Periček Krapež

[Na vrh strani]