VSEBINA

Utrip družbe

ZA DOSTOJNE PLAČE IN VARNO STAROST

To je bilo geslo protestnega shoda, ki se je odvijal v soboto 28. novembra 2009 na Prešernovem trgu v Ljubljani. Zbralo se je okrog trideset tisoč delavcev, predstavnikov sindikatov, upokojencev študentov in dijakov. Bile so pesmi, bili so govorci. Tam smo bili zbrani vsi tisti, ki čutimo in se zavedamo, da smo del naše širše družbene skupnosti, in nam ni vseeno, kakšna je naša sedanjost in kakšna bo naša prihodnost.

"Ni mi mar bolečin, z njimi živim, kot slovenskega naroda sin ."

Bilo je veličastno in žalostno hkrati. Ko sem se bližala prizorišču, so nad Ljubljano viseli težki sivi oblaki. Od daleč sem slišala glasbo. Srce je bilo odprto, v njem pa žalost. Žalost, ki je nisem mogla zadržati v sebi. Bala sem se, kako bo v množici. A bilo je prijetno. Vzdušje optimistično. Tisto dopoldne v zavesti ljudi, ki so prišli iz cele Slovenije, ni bilo žalosti in trpljenja, prevladovalo je upanje. Na odru so se vrstili govorci, ne predsedniki sindikatov, ampak delavci. Vsak iz svoje zgodbe, s svojimi občutki, vsi pa so si bili enotni, da tako ne bo šlo več naprej. Valovi ogorčenja in pritrjevanja so preplavljali zbrano množico. Srce pa se je krčilo v nemoči, da izrazi tiste bolj notranje občutke. Na pomoč mu je priskočilo nebo. Malo po malo je začelo kapljati, nato pa se je ulil dež. Prinesel je olajšanje. Spet je zadonela pesem.

"Samo milijon, samo milijon . samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje."

Brazgotine, ponekod še ne povsem zaceljene, ki so ostale po delitvi iz naše polpretekle zgodovine, se še vedno čutijo v narodovem telesu. In že je tukaj nova delitev, na množico obubožanih in peščico bogatih. Kot bi glava v narodovem telesu pozabljala, da jo hrani telo. Vizije, ki prihajajo iz njenih ust, so brez srca in brez občutka za celoto. Ne morem trditi, da jim gre izključno za moč, oblast in denar, saj vsako človeško bitje nosi v sebi seme dobrega, vem pa, da so slepi, ker resnično vidijo en sam subjekt - sebe, vsi ostali pa so zanje le figure na šahovnici njihovih predstav o življenju. Življenje je igra, pravijo, a presneto realna. In te figure so zdaj oživele. Ne pristajajo več na izkoriščanje in nepravično delitev ustvarjenega, ne pristajajo več na dvojna merila, terjajo solidarnost, terjajo boljšo prihodnost za vse.

Barbara Škarja

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.