|
VSEBINA |
KOVČKI IZ OTROŠTVA Na kaj pomislite ob besedi kovček? V moje zavedanje se najprej prikrade poletni čas s počitnicami in potovanji. Lani poleti, ko sem potoval z nahrbtnikom, sem ugotovil, da so ti pravzaprav iz mode in da je veliko bolj udobno imeti kovček na koleščkih - pa četudi gre za potovanje z vlakom in ladjo . No, ker je poletni čas še daleč, se bomo tokrat ukvarjali z malo drugačnimi kovčki. Tistimi, ki jih prinesemo s seboj iz otroštva in nas spremljajo na našem življenjskem potovanju. Saj je celo naše življenje pravzaprav neke vrste potovanje - z različnimi potmi in postajami. Kot otrok smo se rodili v družino, kjer smo bili fizično in čustveno nemočni in odvisni od svojih staršev. Vse, kar se je dogajalo v našem otroštvu, se je vtisnilo v našo psiho in nas lahko spremlja celo življenje ter deluje kot nezavedni "program" za naše miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Verjetno se je vsakdo izmed nas že zalotil, da je na določeno situacijo reagiral drugače, kot bi si želel. Mnogokrat so te reakcije hitrejše kot naše zavestne odločitve in včasih niti ne razumemo, zakaj smo nekaj storili. Velikokrat so te reakcije posledica izkušenj iz otroštva in so del našega nezavednega ozadja, ki ga nosimo s sabo. Čeprav se ga ne zavedamo, vpliva na naše vedenje, čustvovanje, razmišljanje, delovanje, potrebe, pričakovanja, občutke in celo na to, v koga se zaljubimo! Prtljage iz otroštva pogosto sploh ne opazimo, dokler določenih svojih impulzov, reakcij, občutkov in vedenj ne ozavestimo. In ker imajo kovčki iz otroštva lahko velik vpliv na naše sedanje delovanje, čutenje in razmišljanje, jih je vredno odpreti in pogledati, kaj se skriva v njih. Po Imago partnerski teoriji prinesemo iz svojega otroštva v odraslost štiri kovčke: nezadovoljene potrebe in čustvene rane, preživetvene strategije, izgubljene deli sebe in Imago - nezavedno podobo o partnerju. Poglejmo si vsak kovček malo bolj podrobno! Prvi kovček: Nezadovoljene potrebe in čustvene rane Prvi kovček so naše nezadovoljene potrebe in čustvene rane. Vsakdo od nas je bil v otroštvu tako ali drugače ranjen. Še tako ljubeči starši so kljub svojemu dobronamernemu ravnanju povzročili, da smo se kdaj počutili osamljene, nesprejete, nerazumljene, prisiljene v nekaj, kar nam je povzročilo bolečino ali strah, omejene v naši svobodi ali ustvarjalnosti in podobno. Otrokovih potreb starši ne zmorejo zapolniti tam, kjer sami niso dobili v otroštvu tistega, kar so potrebovali in jih morda zato niti ne prepoznajo oz. ne najdejo načina, kako to narediti. Te nezadovoljene potrebe in čustvene rane na nek način zamrznejo v nas in se sprožajo v določenih situacijah, npr. s partnerjem, otrokom, šefom . Na te naše stare rane pritisnejo dejanja od zunaj in to so lahko drobne stvari, ki v nas povzročijo močne občutke. V resnici se sprožijo naši stari občutki, ki izvirajo iz otroštva in nosijo sporočilo o tem, česa smo si želeli, pa nismo dobili. Zato jih je pomembno raziskati, kajti so v ozadju večine za nas pomembnih frustracij. Otroške čustvene rane v nas se ne celijo s časom, lahko jih seveda potisnemo globoko v nezavedno in morda mislimo, da smo z njimi opravili. A v resnici ni tako, saj močno vplivajo na nas. Zares se te rane zacelijo šele v novih, drugačnih, ljubečih izkušnjah - in odlična priložnost za to je lahko tudi partnerski odnos. Smisel partnerskega odnosa je tudi v tem, da dve odrasli osebi pomagata drug drugemu celiti njegove otroške rane. Seveda pa je vsakdo od partnerjev v prvi vrsti sam odgovoren za celjenje svojih otroških ran - v tem je hkrati priložnost za osebni in duhovni razvoj. Drugi kovček: Preživetvene strategije Drugi kovček so naše strategije preživetja. Če jih otrok dobi po zadnjici ali ga oštevajo, kadar se poizkuša izraziti, se bo naučil, da se je bolje umakniti. Če vidi, da je edini način, da dobi pozornost, kričanje, se bo naučil biti glasen. Takšnih primerov bi lahko našli zelo veliko. Kot otrok smo torej razvili različne obrambne mehanizme, ki so nam pomagali, da smo lažje čustveno, morda tudi fizično, preživeli: laganje, zanikanje, potiskanje, projekcije, izogibanje . To so obrambne reakcije oz. strategije preživetja, ki jih iz otroštva prenesemo v odraslost. Toda če kot odrasli te mehanizme v konfliktnih situacijah še vedno uporabljamo, nam to ne pomaga rešiti problema, temveč se še bolj zapletemo. Tako je nujno spoznati svoje preživetvene strategije, ki smo se jih naučili v otroštvu in si ozavestiti posledice, ki jih imajo danes za nas in naše odnose, če jih uporabljamo. Zelo pomembno pa je poiskati tudi nove načine vedenja, ki zares vodijo k temu, kar si želimo v medsebojnih odnosih. Tretji kovček: Izgubljeni deli sebe Tretji kovček so izgubljeni deli nas samih. To so zaklenjene sposobnosti izražanja našega bitja skozi čustva, mišljenje ali delovanje. Oddvojili smo jih od sebe in jih izgubili, ker so bile s strani naših staršev tako ali drugače prepovedane. Čisto majhen otrok uporablja vsa svoja čutila - pogleda, povoha, prime, da v usta, posluša, občuti, kaže svoja čustva, naredi, kar želi . Če otrok dobi informacijo, da določena čustva niso v redu, jih neha izražati in s tem izgubi del sebe. Enako velja za njegove aktivnosti in razmišljanje. Negativna sporočila, kot so: "Kakšen štor si! Tvoja sestra je pametnejša. Bodi pri miru! Fantki ne jokajo! .", povzročijo, da dela svojega notranjega potenciala v času odraščanja ne razvijemo. Začnemo verjeti, da smo oseba, ki ni pametna, ki je nerodna, ki ne čustvuje . Če bi nas kdo prosil, da pokažemo sami sebe skozi katerega od izgubljenih delov sebe, bi se počutili neprijetno in v zadregi. Zato največkrat uporabimo izgovor, da nismo taki oz. da za to nimamo talenta. Četrti kovček: Imago Četrti kovček je Imago, to je naša nezavedna podoba o partnerju. Gre za ponotranjene lastnosti naših staršev in drugih pomembnih odraslih, tako pozitivne kot negativne, ki bistveno vplivajo na to, kakšnega partnerja si bomo izbrali oz. nas bo nezavedno privlačil. Imago je podoba, ki se je v nas oblikovala iz sličic, lastnosti, vrednot in dogodkov z našimi pomembnimi skrbniki iz otroštva. Še bolj kot dobre lastnosti so se nam vtisnile njihove slabe lastnosti in vedenja, ki so nam povzročala nelagodje in bolečine. V odraslosti se zaljubimo v nekoga, ki nosi podobne lastnosti, kot so jih imeli najbolj pomembni ljudje v našem otroštvu. Njihove pozitivne in negativne lastnosti naše nezavedno prepozna v drugi osebi, ki nas zato privlači - z namenom, da bi v partnerskem odnosu podoživeli nekatere izkušnje iz otroštva. Seveda je razlika bistvena, saj smo sedaj odrasli in imamo možnost, da se na podobne izzive, kot smo jih bili deležni v otroštvu, naučimo odzivati bolj primerno. In tukaj zopet lahko vidimo partnerski odnos kot priložnost za osebni in duhovni razvoj. Po drugi strani pa se zaljubimo v nekoga, ki nam je v določenih vidikih komplementaren, kajti pritegne nas tisto, kar nam manjka. Razlik se včasih niti ne zavedamo, samo zdi se nam, da sodimo skupaj. In ravno te razlike nas kasneje pogosto razdvajajo. Velikokrat sta si partnerja različna ravno v strategijah preživetja, npr. eden napada, drugi se umika, pa tudi v izgubljenih delih, kar je priložnost, da spoznata in razvijeta tisto, kar vsakemu zase manjka. Konec branja - začetek raziskovanja Zdaj, ob koncu članka, vas povabim, da si vzamete čas in razmislite tudi o svojih kovčkih, o vsem, kar nezavedno nosite v sebi. Si jih upate odpreti in pogledati, kaj je v njih? Raziskovanje kovčkov ni nujno prijetno, je pa zelo osvobajajoče. Verjemite, da se je vredno potruditi, ne le zase, temveč tudi za svoje otroke, kajti kot starši neposredno vplivamo na kovčke svojih otrok. Zgodbo o prenašanju vzorcev iz generacije v generacijo pa gotvo poznate. Boštjan Trtnik
|
 |