|
VSEBINA |
Ples, ki odpira miselne kletke ENTELEHIJSKO GIBANJE Entelehijsko gibanje je posebna oblika plesa, ki odpira naše miselne kletke in razgiba naša okostenela prepričanja. Etimološko je ta pojem vpeljal Aristotel. Predstavlja filozofski pojem, ki govori o smotrni težnji česarkoli k svoji popolni obliki. Zakaj potrebujemo entelehijsko gibanje? Veliko svojega časa preživimo v glavi, v svojih miselnih procesih, polnih enostranskih notranjih dialogov in monologov. Iz njih ustvarjamo svoje predstave in tkemo svoja bolj ali manj stabilna mnenja o sebi, o drugih, o življenju, ki se nam dogaja. Določene misli odpirajo vrata naši zavesti, da se le ta lahko širi in nas kot osebnost plemeniti. Obstajajo pa misli, ki nas ujamejo in zaprejo v svoj omejen in ozek notranji prostor. Najbolj pogoste misli se postopoma spreminjajo v utečene miselne navade in najbolj vztrajne med njimi postanejo naša trdna prepričanja, samoizpolnjujoče se prerokbe. Tako gradimo svoje zlate ali manj bleščeče miselne kletke, v katerih se pogosto počutimo zelo zelo osamljeni, saj tudi drugi delujejo podobno kot mi. Gradijo svoje miselne navade in svojo osamljenost. In tako kljub temu, da nas je na planetu številčno vse več, človek še nikoli v zgodovini človeštva ni bil tako osamljen kot je danes. Živimo vsak sam, v kletki svojih lastnih misli. Morda pogosto mislimo misli, ki v nas nagovarjajo zaskrbljenost, obrekovanje, zavist, morda nezaupanje, se prepričujemo, da smo grdi ali lepi, dobri ali slabi, pametni ali neumni, šibki ali močni. Ali pa je v nas močno prisotna misel, da smo mi tisti, ki vedno zmoremo vse, ali slišimo ponavljajoč glas, ki zagovarja tekmovalnost v nas, nasilje, strah in jezo, morda poslušamo valovno dolžino, ki jo emitira naša manipulativnost. V zadnjih letih se je pri mnogih izredno pojačal glas depresivnosti in drugi glasovi, ki nam šepetajo, da smo bolni, da je z nami nekaj narobe, morda so nas ujele lepljive misli inertnosti, hrane ali spolnosti, morda denarja, lahko, da nenehno zagovarjamo spontanost, ki je res "ta pravi" način življenja, morda nas nagovarja razmišljanje "za druge mi ni mar" ali "dajmo, zabavajmo se, naj živi žur!" ali pa nas pogosto nagovarjajo misli, ki poveličujejo našo duhovno večvrednost. Počasi nas te misli preoblikujejo in mi postanemo to, o čemer razmišljamo. Seznam je neskončen. Z vsako ponovitvijo damo podporo določeni miselni predstavi, ki postaja z leti vse močnejša. Kristalizira in postane naše prepričanje. Sčasoma tudi naši možgani odreagirajo tako, da zgradijo ustrezne sinapse in čisto na fizični ravni zafiksirajo določena prepričanja. Prepričanje postane naša samouresničujoča prerokba. Suzana Rebolj Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.
|
 |