|
VSEBINA |
ZDRAVILA PROTI STRAHU PRED NEZNANIM Raznovrstne izkušnje, ki jih doživljajo ljudje po vsem svetu, odpirajo vprašanja o tem, kaj se dogaja v zaodrju, onkraj fizične realnosti. Med nenavadne pojave, ki mehčajo opno med zunanjim in notranjim, lahko prištevamo zunajčutne zaznave, zunajtelesne izkušnje, lucidne sanje, čudežne ozdravitve, pojav žitnih krogov in neznanih letečih predmetov . pa vse do največjega misterija - življenja po smrti, Življenja po življenju. "Čudež življenja!" so pogosto besede ob rojstvu novorojenčka. Ali pa intenzivno navdušenje, brez besed. Tisto, kar nas prevzame, je nevidna sila, ki poraja novo življenje, skrivnostni tobogan, po katerem k nam prihaja novo bitje. Občutja na drugi strani življenjske poti pa so večinoma drugačna od zgoraj navedenih: smrtni strah pred izginotjem, žalost, jeza, izguba, oklepanje življenja, samost . tišina. To je tema, o kateri ne govorimo pogosto, znotraj nas pa lahko tu in tam odzvanja misel o skrivnostnem potovanju, ki nas nekoč neizbežno čaka. Lahko morda kaj napravimo, da bi zmanjšali strah pred neznanim, poleg ponavljanja ljudske modrosti, da je strah znotraj votel, zunaj pa ga nič ni? Navsezadnje bi odložitev tega bremena prinesla več svobode v naše življenje. Prvo zdravilo: meditacija Redna meditacija razširja naše zavedanje v subtilne notranje svetove. Je postopek ponotranjanja in prehajanja v višja stanja zavesti, ko se uglašujemo s svojo notranjo naravo. Tako izkušamo notranjo resničnost, ki fizični (materialni, otipljivi) svet postavlja na pravo mesto. Življenje dobi globlji pomen in smisel. Drugo zdravilo: invokacija intuicije Eden od okultnih zakonov pravi, da priklicu (invokaciji) sledi odziv (evokacija). Modri izreki so takole ubesedili to zakonitost: Prosite in dano vam bo. Iščite in našli boste. Trkajte in vrata se vam bodo odprla. Gre za vložek naše energije v želeni cilj - ustrezna naravnanost priklicuje intuitivni uvid. Invokativna naravnanost pomeni pravilno "naelektrenost", orientiranost k višjemu. Tako v svojo fizično zavest vabimo intuicijo, notranjo modrost. Postavljajmo si vprašanje: Kaj mi pravi intuicija? Tako v svojem miselnem polju postopoma ustvarjamo odprtost, receptivnost do višjega. Intuitivno dojemanje je namreč celovito in globlje. Širše gledano pa ta zakonitost pomeni, da si s svojim razmišljanjem, čustvovanjem in delovanjem ustvarjamo lastno življenje, saj krepimo določeno vibracijo in tako invociramo določeno energijo. Zato je pomembno ozaveščanje - o čem razmišljamo, kako čustvujemo, kaj počnemo. Tretje zdravilo: prava hrana za naš razum Strah pred neznanim je rezultat nevednosti. Čeprav je strah kot instinkt prisoten pri živalih, pa je v človeku, katerega osnovno določilo je razum, še močnejši ravno zaradi pomnjenja, sposobnosti vgraviranja preteklih bolečin in stisk ter zaradi moči predvidevanja. Človek si zgradi miselno strukturo - pogled na življenje, ki pa ga lahko kot nevidna stena odmakne od pristnega stika z njim. A ker mu ta struktura daje občutek varnosti, sprejme tudi njeno omejitev. Dokler ga ne začne pošteno ovirati. Kljub temu, da ima strah različne odtenke (strah pred neznanim, pred izgubo bližnjih, izgubo zdravja, denarja, statusa, strah pred neuspehom, smrtjo, osamljenostjo .), ima naslednji energijsko-psihološki učinek: človeka zagrne, ga ohromi in "skrči", da postane prav drobcen in nemočen pred velikanskim izzivom, ki je pred njim. Zatemni mnoge srečne trenutke, saj takrat ne zmore dojemati v pravi luči. Nevednost lahko postopoma nadomeščamo z vedenjem. Svojemu razumu priskrbimo ustrezne informacije - nasitimo ga s prebiranjem literature, Obsmrtne in zunajtelesne izkušnje opisujejo notranjo svetlobo - veličastno, toplo in blagodejno ter občutja miru, lahnosti in notranje radosti. Izjemno pomenljivo je doživetje človekove prave identitete: nenamerno se poistoveti z delom sebe, ki se je ločil od telesa: Jaz sem bil v kotu pod stropom in gledal dol na svoje telo. Ali: Medtem ko sem bil pod stropom, sem sam pri sebi razmišljal, kaj dela moje telo tam spodaj. Zunaj telesa še vedno ohrani svojo identiteto, doživlja pa se precej svobodneje. Znanstvene raziskave Osvetljevanju izkušenj se posvečajo tudi znanstveniki. Njihov trud pri raziskovanju subtilnosti prehoda je zelo dragocen. Prihajajo namreč do ključnih vprašanj o naravi zavesti. Pojavi se prav zanimiv paradoks, ubeseden v misli avstralskega filozofa Davida Chalmersa: Zavest postavlja najbolj pereče uganke v znanosti uma. Ničesar ne poznamo intimneje kot zavestno izkustvo, a hkrati ni ničesar, kar bi bilo težje pojasniti. Knjiga z naslovom In kaj je na koncu? dr. Sama Parnie, zdravnika in enega vodilnih raziskovalcev obsmrtnih in zunajtelesnih izkušenj, široko razgrne področje raziskovanja ter ponudi vpogled v dostikrat nepodprto, a za človeka tako zelo bistveno - proučevanje zavesti. Izbrala sem dva odlomka: prvi je opis prehajanja zavesti v subtilnejše svetove in drugi pogled uglednega znanstvenika o povezavi med zavestjo in možgani. Opis prehajanja zavesti v subtilnejše svetove Že mnogo let sem bolehala za astmo, bila hospitalizirana in velikokrat za las ušla smrti, toda tokrat je bilo drugače. Šla sem skozi predor ... Ko sem prišla iz predora, sem se znašla v bisernatem, megličastem kraju. Takrat sem pomislila: Umrla sem. Ker sem se želela prepričati, sem šla nazaj v svoje telo. Ni bilo srčnega utripa, dihanja, nisem se mogla premakniti ali govoriti, zato sem sklenila: Jep, definitivno mrtva. Šla sem nazaj v bisernat kraj, kjer sem se opomnila, da se nimam česa bati. V tem trenutku sem prešla na neko drugo raven. Tukaj je bilo vse žametno zlato, tudi jaz. Vsi strahovi in skrbi življenja so se zdeli tako nepomembni, prav ničesar ni bilo, o čemer bi bilo treba skrbeti, in vse naše bojazljivo vznemirjanje se je zdelo tako nepotrebno. Zavedala sem se, da se za menoj razteza neskončnost, da so tam vsi ljudje, ki sem jih kdaj koli spoznala in ki sem jih spoznala zdaj ter celo tisti, ki jih še bom spoznala, narejeni iz te zlate svetlobe, vsi narejeni iz iste snovi in tako smo resnično vsi bili eno. Vse to sem videla kot tekoč zlat ocean, iz katerega so vstajale osebe, ki so bile narejene iz oceana, vsaka svojevrstne oblike, toda izvorno in v osnovi so vse bile eno. Mnogo ljubljenih oseb je bilo tam in neskončna radost. Pogled uglednega znanstvenika o povezavi med zavestjo in možgani Pokojni Sir John Eccles, nevroznanstvenik, ki je leta 1963 prejel Nobelovo nagrado za medicino za svoje delo o povezavah med možganskimi celicami in ki ga mnogi priznavajo kot enega največjih nevroznanstvenikov na svetu, je bil najbrž najuglednejši znanstvenik, ki se je opredelil za ločenost med umom in zavestjo ter možgani. Pravi, da je navzoča kombinacija dveh stvari oziroma entitet: naših možganov na eni strani in našega zavestnega jaza na drugi strani. Možgane je opisal kot orodje, ki ponuja zavestnemu jazu oziroma osebi komunikacijske kanale, ki vodijo v zunanji svet in iz njega, to sporazumevanje pa izvaja s sprejemanjem podatkov prek brezmejnega senzornega sistema iz milijonov živčnih vlaken, ki sprožijo impulze v možgane, kjer so procesirani v zakodirane vzorce podatkov, ki jih na trenutke preberemo in iz katerih izhajajo vsa naša izkustva - naše zaznave, misli, predstave in spomini. Darja Cvek Mihajlović
[Na vrh strani] |
 |