|
VSEBINA |
Uporaba "jaz sporočil" v komunikaciji GOVORITE O SEBI Govoriti o sebi samo navidez ni lahko. Dejstvo je, da z vsakim sporočilom drugemu pravzaprav ne sporočamo nič drugega, kot to, kar si mislimo in čutimo, kar si želimo ali potrebujemo. S tega zornega kota so vsa sporočila "jaz sporočila". Tudi če rečem: "Ti si čuden!", je to preoblečeno jaz sporočilo, saj sporočam, da "jaz mislim, da si čuden!" ali razširjeno: "Kadar se tako vedeš, se mi zdiš čuden! To me bega in ne vem ali ti lahko še naprej zaupam!" Kadar govorimo o jaz stavkih kot obliki sporočanja, pomeni, da v sporočanju poudarimo, da gre za opis našega doživljanja in ne za dejstvo. Takšno razločevanje med vedenjem nekoga in med tem, kako smo ga mi razumeli in čustveno reagirali nanj, sogovornika razvezuje odgovornosti za naš odziv na njegovo vedenje. Čeprav se zdi, da sta naše čustvo in dogodek, ki ga je izzval, neposredno vzročno povezana, to ni tako. Ljudje se ne odzivamo direktno na dogodke, ampak na svoje razlage ali interpretacije teh. Da bi postali zaskrbljeni, jezni, napeti, žalostni ali veseli, ni odvisno le od zunanjih okoliščin. S katerim čustvom se bomo odzvali in kako močno bo, je predvsem odvisno od našega mišljenja: kako si razlagamo dogodek, v katerega smo vpleteni, kako pomemben je za nas in kako močne se vidimo v njem. Na oblikovanje teh predstav imajo velik vpliv naše izkušnje iz otroštva. Kadar se odzovemo s pretiranim strahom ali jezo, ko se kujamo v upanju, da nas bodo pričeli upoštevati, ko se ob soočanju s težavami zazdimo sami sebi nemočni in nebogljeni, se naš čustveni odziv običajno nanaša na izkušnje, pridobljene v otroštvu, ne pa na trenutno situacijo ali na vedenje z ljudmi, s katerimi smo. Če prepoznamo stare in omejene predstave, s katerimi nezavedno oblikujemo nekatere čustvene odzive, se jih lahko naučimo kontrolirati in z vajo tudi spremeniti v ustreznejše. Dejstvo je, da ne moremo dobro upravljati s svojimi čustvi, če zanje krivimo druge. Zato je pripravljenost, da pogledamo vase in se soočimo z odgovornostjo za svoje čustvovanje, razmišljanje in delovanje eden prvih korakov k izboljšanju odnosov z drugimi. Na primer: čeprav se zdi naša jeza logična posledica tega, da nas sodelavec ne upošteva, moramo to dvoje ločiti. Neprimerno vedenje sodelavca predstavlja njegovo odgovornost, naš čustveni odziv nanj pa našo! Kadar uporabimo "ti sporočilo", drugega obsodimo, da je on kriv za naše počutje. Leo Ivandič Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.
|
 |