VSEBINA

Kako sem se soočila z depresijo

MOJA POT IZ PUŠČAVE

Spoznanje je prišlo nekega pomladnega jutra, po večmesečnem obdobju, ko se je moje notranje življenje začelo ustavljati. Stojim pred zidom, s spuščenimi rokami in po mojih žilah se pretaka pesek. Moja bit se je sploščila na dve dimenziji, vse je suho, nezmožna sem občutiti radost, se vključiti v kakršnokoli interakcijo, razen povsem na zunanji, formalni ravni. Vso voljo, ki jo imam na razpolago, porabim zjutraj za to, da se prepričam, da vstanem in se soočim s še enim dnevom. Ne morem si več zatiskati oči: sem v globoki depresiji.

Odločitev in priprava prtljage
Zavem se, da nimam veliko izbire:
a) lahko začnem študirati, kako se posloviti od te solzne doline,
b) še malo počakam in dočakam, da me bodo odpeljali "na varno" ali pa
c) se soočim s tem stanjem, ki me že leta spremlja v različnih oblikah in intenzivnosti.

Odločim se za c) in se lotim projekta. Vem, da bom potrebovala veliko moči in volje (ki pa ju je v stanju depresije zelo težko zbrati, saj je energijski nivo praktično na ničli), če ne bom želela obtičati s še enim neuspehom v svoji osebni prtljagi. Odločim se za antidepresive, kot prvi korak, ki naj bi mi priskrbel dostop do energije. Vem, da jo bom potrebovala veliko za dolgoročno spremembo. Lotim se iskanja obvezne opreme za nahrbtnik, ki ga bom vzela s seboj na pot iz puščave svojega srca. Internet je dragocen vir osnovnih informacij o kemiji depresije, pa o vplivu hrane in še marsikaj koristnega se najde. Na amazonu po občutku naročim knjigo (Richard O'Connor: Undoing depression), ki se izkaže za odličen vir spoznanj, ki me bodo spremljala vso pot. Avtor ve, o čem piše, tudi sam se je celo življenje soočal s to energijsko pijavko.

In se odpravim ... opremljena z osnovnimi smernicami, kako izpeljati potovanje. Formula je naslednja: antidepresivi + psihoterapija + sprememba osebnostnih lastnosti, ki so me pripeljale do sem. Čutim, da se moram nasloniti na celotno formulo, če želim uzreti nova obzorja.

Prvi koraki in puščavske mantre

Prve učinke antidepresiva začutim po nekaj tednih - kot da bi se svinčeni pokrov nad glavo začel redčiti. Dobro je, nekaj se dogaja. Ena od prvih ovir, ki sem jih morala premagati, je že za mano: spregovoriti o svoji stiski prijateljici zdravnici in jo prositi za pomoč.

In to je že prva od mojih osebnih manter, ki so me pripeljale v puščavo: zame je skoraj nekaj nepojmljivega spregovoriti o lastnih stiskah, kogarkoli spustiti globlje pod kožo. Kadarkoli me kdo poskusi ujeti, se izmuznem z nasmehom in strategijo: "Ma ja, dobro. Kako si pa ti?" Pri tem sem zelo spretna in pogosto mi uspe sogovornikovo pozornost preusmeriti k drugi temi. S svojo bolečino se soočam sama. In če se bolečina poglablja, postavim širše območje, obdano z električnim pastirjem, kamor nima vstopa nihče. Druga moja puščavska mantra je: Potrpi, stisni zobe in pojdi naprej. Z mojstrskim zatiranjem čustev sem počasi izsušila svoje občutenje. Ko zapiramo pipico bolečini, z njo zadrgnemo vrat tudi radosti.

V knjigi izvem: spretnosti, kot so nadzor čustev, izoliranost, postavljanje drugih na prvo mesto, pretirana odgovornost, ki jih v depresiji razvijemo v neuspešnem poskusu, da bi se izognili bolečini, nam onemogočajo ozdravitev. Prepoznam se prav v vseh elementih, ki jih avtor našteva. V glavi podčrtam to poglavje in ga opremim s klicajem. Bomo delali na tem!

Po prvih plahih korakih so sledili večji in težji podvigi. Ugotovila sem, da bi potrebovala nekaj mesecev, ko bi se ukvarjala izključno sama s seboj, neke vrste bolniški dopust. Bližalo se je poletje, ki je čas, ko delo ne bi utrpelo večje škode, če bi se odmaknila od njega. Dva meseca sta se zdela obdobje, v katerem bi se preobrazba lahko vsaj začela. A kako si sploh upati prositi za nekaj zame tako nepojmljivega? Dva meseca dopusta ... Halo! Pa sem le zbrala pogum. In uganite ... Ni bilo konec sveta, naletela sem le na dragoceno razumevanje, sočutje in podporo pri sodelavcih. Z vsakim pogovorom o svoji stiski sem postajala bolj človeška in vpeta v življenjski tok in skupnost, ki ji pripadam.

Zemljevid in pokrajina

Knjiga, ki sem jo vzela za vodiča, orisuje načrt zdravljenja depresije, ki zajema različne vidike osebnosti: čustvovanje, miselne navade, vedenje, odnose in jaz - depresivna osebnost razvije posebne veščine na vsakem od teh področij, ki jo potiskajo vedno globlje v depresijo. Prebrala sem jo na začetku poti in mislila, da se bom programsko držala njenih napotkov. Ko pa sem stopila v poletje, sem ugotovila, da mi tako strukturiran pristop ne ustreza. Veliko časa sem prebila v "prostem teku" in čutila, da je to to, kar trenutno potrebujem, čeprav nisem imela nobenih garancij, da se bo tak pristop obnesel. Začela sem se učiti prisluhniti vzgibom v telesu, čustvih, mislih in jim nenasilno dajati prostor, da se izrazijo. Učinki so bili naravnost balzamični.

V pokrajino so se začeli vključevati elementi, ki so mi pomagali, da sem začela na novo sestavljati zgodbo svojega življenja. Topla nevsiljiva podpora terapevtke me je v le nekaj seansah pripravila do tega, da sem se z večjo lahkoto začela odpirati. Nesebična in jasna podpora Primoža, ki me je z regresijo popeljal v zgodnje obdobje otroštva, mi je pomagala živo uzreti enega od nastavkov žalosti, ki me je spremljala vse življenje. S terapevtko pa sem našla še eno izhodišče v otroštvu, iz katerega je moje nezavedno črpalo razloge za diverzantske akcije, ki so spodkopavale mojo ustvarjalno pot in razdiralno delovale na mojo samopodobo.
Sanje so mi izrisovale dodatne elemente in počasi sem kar temeljito pregledala zemljevid svoje notranje pokrajine. Uzrla sem vzroke za marsikatero posledico. Z vsakim koščkom mozaika je bilo v meni več razumevanja, optimizma in poguma. Učila sem se spoznavati, kaj me podpira - lepota, narava in samota so postali moji najljubši zavezniki. Po dolgem sušnem obdobju se je nekega jutra v meni prebudilo drobno veselje.

Izpit

Proti koncu avgusta me začne stiskati trema: bliža se konec mojega oddiha, nimam pa nobenega občutka, kje sem. Sem še vedno globoko v puščavi ali je rodovitna obala tik za obzorjem? Kako se bom soočila z zahtevami vsakdanjega življenjskega ritma? Bom znala poskrbeti za svoje potrebe?

S pričetkom septembra z njegovim tempom in odgovornostmi sproščeno zadiham. Živa sem, polna energije in optimizma. V sebi čutim radost in sočno ustvarjalnost kakor že dolgo ne. Prehodila sem veliko razdaljo in lahko okušam zrele sadeže svoje poti. Zaenkrat ne ponavljam starih manter. Najpomembnejša sprememba, ki se je zavedam, je ta, da se čutim. In da znam dati tem občutkom in čustvom prostor, tudi če jih vedno ne morem upoštevati. Vendar jih ne potisnem, odrinem, zatrem. S svojimi bližnjimi sem se naučila občasno podeliti tako prijetne kot neprijetne anekdote svojega vsakdanjika.

Zavedam se, da je novo ravnovesje še vedno krhko. Včasih zavoham pesek v zraku. Vendar me je proces, skozi katerega  sem letos šla, globoko spremenil. Predvsem me je obogatil z zavedanjem, da lahko spremenim bistvene poteze svoje osebnosti, če to res hočem in da me ne pokonča, če kdaj komu pojamram. In morda sem prvič zares pripravljena podpisati pogodbo z življenjem: Jaz, Maja, sprejemam pogoje, pod katerimi se odvija moja življenjska zgodba, in bom naredila vse, kar je v mojih močeh in kompetencah, da izpolnim svoje pogodbene obveznosti do življenja.

Maja Selan