VSEBINA

Nova ekonomija

MODROST PRETEKLOSTI ZA ŽIVLJENJE PRIHODNOSTI

Ko se obračamo po novih ekonomskih principih, vrednotah in pristopih, drugačnih od današnjih, ki so nas pripeljali v globoko gospodarsko, okoljsko in družbeno krizo, se pogosto znajdemo v praznem prostoru - staro je neustrezno, novega še ne (u)vidimo. Po nasvete in navdih pa se lahko obrnemo k modrecem preteklosti, nenazadnje modrost nima časovne dimenzije, je univerzalna in brezčasna.

Tisto, kar bistveno ločuje antične in srednjeveške ekonomiste od današnjih, je njihova zavezanost etiki, ki je predstavljala osnovo slehernemu ekonomskemu vprašanju. Kasneje, z rojstvom industrije in kapitalizma, se je ta naravna vez med ekonomijo in etiko pretrgala. Zgodnji ekonomisti so bili pravzaprav filozofi, ki jih je vodila ljubezen (philos) do modrosti (sophia) in pravičnosti oziroma etike. Poglejmo si nekaj biserov antične in srednjeveške (ekonomske) modrosti, ki bi nam lahko služili kot kažipot v drugačno, boljšo prihodnost.

Odnos do denarja

Osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu družbe vsekakor igra denar, zato je še kako pomemben naš odnos do tega, zaenkrat neizbežnega spremljevalca naših življenj. Njegova temeljna naloga je olajšati medsebojno izmenjavo dobrin, ki jih potrebujemo za naše osnovne potrebe in v širšem smislu za družbeno blaginjo. To pa je mogoče, ker "denar vzpostavlja sorazmerje med vsemi stvarmi, kajti vse lahko razmerimo z denarjem", pravi  grški filozof Aristotel (384 - 322 pr. Kr.) v Nikomahovi etiki. Ravno zmožnost denarja, da odslikava oziroma odmerja vrednost vseh drugih materialnih dobrin (tudi denar je v nekem smislu samo dobrina), omogoča njihovo izmenjavo.

Vendar je denar mogoče uporabljati tudi za druge namene, ki so človeštvu prinesli toliko gorja, nasilja in vojn: "Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo dobrin, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna," pravi Aristotel v Politiki. Mar nismo ravno zdaj v časih, ko se mnogi ukvarjajo zgolj z ustvarjanjem "denarja od denarja"?

Tisočletje in pol kasneje je veliki srednjeveški filozof, mistik in teolog Tomaž Akvinski (1225 - 1274) v svojem monumentalnem delu Summa Theologica razmišljal o pravični ceni, ki izhaja iz Aristotlovega pojmovanja denarja. "Kvaliteta stvari, ki jih uporablja človek, je merjena z njeno dogovorjeno ceno, kajti za ta namen je bil iznajden denar, izhaja iz Etike. Zatorej, če bodisi cena presega vrednost stvari bodisi nasprotno, če vrednost stvari presega ceno, potem ne moremo govoriti o enakosti in pravičnosti, posledično pa:  prodati stvar za več, kot je vredna, ali kupiti jo za manj, kot je vredna, je samo po sebi nepravično in nezakonito."

Cena stvari (materialnih dobrin) se zato ne more oblikovati na abstraktnih trgih, kjer ceno določata zgolj ponudba in povpraševanje ali celo špekulacije. Pravična cena se lahko določa edino v okviru dogovora med ljudmi, saj, kot pravi Aristotel, se denar "zato tudi imenuje nomisima (denar), ker ni nastal po naravi, ampak po dogovoru (nomos)." Denar je torej nastal kot dogovor med ljudmi in zato je tudi cena oziroma vrednost, ki jo denar podeljuje posamezni dobrini, vprašanje dogovora, ta pa pravičnosti - etike.

Sužnost želje

Tudi rimski kronist, zgodovinar in filozof Plutarh (48 - 127) je v svojem delu Moralne zadeve razmišljal o slabi plati denarja in se postavil "proti življenju z dolgovi ali pridobivanju denarja s posojanjem po oderuških obrestih". Kajti tisti, ki posoja na takšen način, se "polasti tvoje svobode in tvojo čast rani z omejevanjem". Pri služenju denarja z oderuštvom je prisotno "veliko sramote in suženjstva, izhaja pa iz skrajne neumnosti, lenobe in mehkužnosti srca". Je danes kaj drugače? Danes vlogo oderuhov igrajo finančne institucije in borzni špekulantje, ki ne verjamejo starim modrecem, da "se iz ničesar ne da ustvariti nič".

"Ne zadolžujemo se za kruh in vino, temveč za nakup državnih služb, številnih sužnjev, dobrih mul, dragih banketnih dvoran, obloženih miz in za vse tiste neumne in odvečne izdatke, ki si jih pogosto privoščimo, da bi se pokazali ljudem ali zaradi bedastih ambicij, od katerih nimamo večinoma nič drugega kot nehvaležnost," pravi Plutarh. Zveni znano, samo, da danes ne kupujemo sužnjev in mul, pač pa drage avtomobile, (pre)velika stanovanja in neskončno veliko "neumnih in odvečnih" izdelkov. Kar je nedvomno glavna značilnost potrošniške miselnosti, ki (še vedno) obvladuje našo civilizacijo.
Vsak greh, pravi Tomaž Akvinski, "izhaja iz želje po določeni dobrini". A vendarle to ne pomeni, da si ne smemo ničesar želeti. "Naravno je, da si človek želi zunanjih stvari kot sredstev s končnim namenom: zakaj ta želja je brez greha vse do takrat, dokler je v skladu s tem pravilom, ki izhaja iz narave namena. Pohlep pa to pravilo presega, zatorej je greh." Pohlep torej ni nič drugega kot želja za zunanjimi stvarmi, ki presegajo nek končni namen. Ta končni namen je nedvomno povezan s človekovo blaginjo.

Pravičnost in blaginja

"Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je pravično to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti," je zapisal Aristotel. Naše ravnanje je pravično oziroma etično takrat, kadar je usmerjeno k blaginji celotne skupnosti. Kar je še posebej pomembno z vidika ekonomije, ki je zadolžena za materialni vidik človeške blaginje. Edino ekonomski sistem, ki deluje v smeri blaginje vseh njenih pripadnikov in za splošno blaginjo človeštva, je torej pravičen. V pravem pomenu je torej ekonomija zavezana etiki, ki je prizadevanje za "dobro, in sicer najvišje dobro".

"Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo," se sprašuje Aristotel in odgovarja: srečnost, ki označuje človekove najžlahtnejše dejavnosti in vrline. Srečnost je torej povezana z našimi dejanji oziroma našo zmožnostjo "dobro delati". A naše razmišljanje ne bomo nadaljevali v tej smeri, temveč o pogojih, da človek lahko uresniči najvišje dobro. "Za dosego srečnosti pa so, kot rečeno, vendarle potrebne tudi zunanje dobrine; zakaj ni mogoče ali vsaj ni lahko ustvariti kaj lepega brez sredstev." Zunanje dobrine pa so povezane z blaginjo. "Kot rečeno: zdi se, da je za srečnost potrebna tudi zunanja blaginja; zato nekateri srečnost tudi enačijo z blaginjo, kot jo nekateri drugi enačijo z vrlino."

Vendarle nas Aristotel opozarja, da ne obstaja povezava - na kar nas opozarjajo tudi nekateri sodobni raziskovalci - med količino zunanjih dobrin in človekovo srečnostjo:  "Toda četudi je res, da človek ne more doseči srečnosti brez zunanjih dobrin, vendar ne smemo misliti, da jih mora imeti mnogo in ogromno." Če bomo imeli več dobrin, to še ne pomeni, da bomo bolj srečni. Potrebujemo pa dovolj dobrin oziroma njihovo zmerno uporabo.

Srednja pot in širokosrčnost

"Dejali smo, da se je treba odločiti za sredino, ne pa za preveč ali za premalo, in da je sredina takšna, kot jo narekuje zdrava pamet," pravi Aristotel. O kraljevski srednji poti med nasprotji pa nas je učil že Buda, česar bi se morali še posebej zavedati, ko gre za ekonomsko področje. Ne bogastvo in ne revščina; ne preveč in ne premalo dobrin; ne preveč in ne premalo denarja itd. Saj to nam vendar narekuje zdrava pamet, ne moremo imeti v nedogled več in več in več - pa naj gre za posameznike, podjetja ali države. Tega ne prenese ne družba in ne naravno okolje. Mar ne bi bili končno zadovoljni s tistim, kar dejansko potrebujemo za življenje ali kot pravi Plutarh: "Če bomo zadovoljni s stvarmi, ki so potrebne za naše življenje, bodo oderuhi v svetu redkejši od kentavrov in Gorgon."

A ne samo nase, misliti moramo tudi na druge, "saj zato tudi pravijo, da je pravičnost dobro za druge," je zapisal Aristotel v Etiki. "Zatorej, da bi bili svobodni, moramo vzeti denar namenjen služenju z obrestmi in ga nameniti za osnovne potrebe in za zasužnjene ljudi, s katerimi moramo lepo ravnati, jim dajati darila, jim plačati pokojnine; in če bomo to naredili, ne bodo prisiljeni v revščino (kajti noben oderuh ne posoja denarja revežem), ampak nam bodo hvaležni za naše obilje," pravi Plutarh. Ekonomija ima lahko, pravzaprav mora imeti plemenito poslanstvo. Uporabiti dobrine ali denar (kot njihov ekvivalent) za dobro drugih je plemenito dejanje, kajti kot pravi Aristotel: "dober človek razda tudi svoje bogastvo, samo da bi ga imeli prijatelji več: prijateljem denar, sebi pa plemenitost."

Ekonomija torej ni tekma za bogastvom, kopičenje dobrin in boj za obstanek. Poslanstvo ekonomije je lahko plemenito, v kolikor so naša (ekonomska) dejanja usmerjena k blaginji skupnosti. Takšna dejanja nas osrečujejo in izpolnjujejo naša življenja. Zato so pravičnost (etika), sodelovanje, solidarnost, medsebojna delitev dobrin neločljivi elementi ekonomije. Resnično veliko se lahko naučimo od modrecev preteklosti. Za življenje v boljši prihodnosti.