VSEBINA

Deček, ki je videl Resnično

ŽIVLJENJE PO SMRTI

Tokrat vam iz prevoda knjige o jasnovidnem fantu, ki je videl avre ljudi, duhove, vile in škrate, predstavljamo del njegovega dnevnika, ki govori o duhovih, ki ne verjamejo, da so kot telesna bitja umrli. Ker so tako močno prepričani, da smrt pomeni konec individualnega obstoja, so prepričani, da so še vedno živi. Izjemno zanimiva knjiga, ki nam odpira uvid v notranje svetove skozi nedolžne oči še ne desetletnega dečka.

17. avg.

Še en grd deževen dan in ker nimam nobenih novic, bom s pomočjo gospoda Patmora napisal še kaj o tem, kar je povedal dedek. (Dedek je bil že mrtev in je s fantom, ki je bil jasnoviden, komuniciral kot duh. Op. prev.). Rekel je, da nekateri duhovniki govorijo grozno velike neumnosti o drugem svetu in si domišljajo, da bomo do dneva vstajenja vsi spali. Zato množice ljudi (duhov), ki pridejo na tisto stran in ugotovijo, da so živi in polni energije, ne morejo verjeti, da so mrtvi in je veliko dela s tem, da jih prepričajo, da so odložili svoja stara telesa. Podobno je z ljudmi, ki so agnostiki, ne verjamejo v nič in so prepričani, da smo vsi nastali iz opic. Nekoč sem slišal mater govoriti o agnostikih, za katere mi je g. P. zdaj povedal, kako se črkujejo, in rekla je, da so to zelo grešni ljudje, ki trdijo, da Bog ne obstaja. Dedek pravi, da niso grešni, le vse so pomešali in mislijo, da poznajo dokončno resnico, ker verjamejo v nekaj, čemur pravijo evolucija. Moram vprašati g. P. kako se črkuje ta dolga beseda. Smešno, ko je dedek odšel, mi je g. P. povedal, da je poznal agnostika, ki je sedaj mrtev, in on je bil tisti, ki mu je povedal za naše stanovanje tukaj. Nisem prepričan, ampak pravkar sem dobil občutek, da se bo nekega lepega dne morda nepričakovano pojavil, da se na kratko oglasi pri g. P. ali nekaj takega. Popoldne sva igrala šah. Seveda g. P. vedno zmaga, čeprav sem mu enkrat vzel kraljico. Vem, da je bilo to namenoma, ker je želel biti prijazen, a mene ne more prevarati. Vnaprej je predal kraljico, ker mu je težje zmagati brez nje. To se imenuje hendikep, čeprav ne vem, zakaj.

18. avg.

Danes sem dobil mamino pismo, ki govori o tem, kako je v Buxtonu. Pravi, da je tam krasna godba. Želim si, da bi jih lahko slišal, čeprav sem raje tukaj s Patmorovima, če gre le za to. Mama je zaključila z upanjem, da sem bil v nedeljo v cerkvi pozoren. Ne morem ji povedati, da sploh nismo bili tam in da me je g. Patmore namesto tega peljal na sprehod z namenom, da izkoristiva lepo vreme. G. P. je rekel, da lahko Boga častimo tudi v Naravi, tako, da smo hvaležni za vse lepe stvari, ki nam jih daje in jaz sem gotovo enakega mnenja. Ga. P. je šla sama k maši. Zdi se mi, da gospe nekako raje hodijo v cerkev kot gospodje. Mislim, da bom moral iti naslednjo nedeljo, sicer bo hudo, če bo mama kaj spraševala.

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.