ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

DOTIK POLETJA

Rodila sem se v vasi slovenske Istre, kjer stika z naravo resnično ni manjkalo. Dnevno sem jo na poti v šolo in drugače občudovala v vseh njenih letnih časih. Neskončno smo se s prijatelji veselili snega, ki je preprečil, da bi nas avtobus odpeljal v šolo. Prav tako smo občudovali pomlad in prve češnje, ki smo jih skupaj "rabutali" ter jih skriti v travi počasi snedli. In jeseni, ko so pri stricu obrodile ogromna granatna jabolka. Še sedaj vidim tisto veliko granatno jabolko, kako sem ga razpolovila in se zagledala v množico majhnih vinsko rdečih zrnc, drugega poleg drugega, ki so bila sladka že samo na pogled. Pravi obred je bil jesti ta sadež.

Jesen je bila in je še vedno nekaj posebnega. Narava obrodi in nam podari svoje dragocene plodove. Pri nas doma smo jesen vedno praznovali s trgatvijo in pridelovanjem vina. To je bil čas, v katerem smo otroci lahko poprijeli za pomembna dela, kot je vrtenje kolesa grozdnega mlina. In ko se je jesen prevesila v zimo, smo mrzlih rok in nog vestno obirali oljke. Velikokrat sem bila premražena, jezna in sitna, vendar se me moj vztrajen in trmasti dedek ni prav nič usmilil in me poslal domov.

Kljub lepoti vseh letnih časov, je poletje imelo pomembno mesto. Bil je čas počitnic, čas zlatih žitnih polj in rdečega maka, čas tekanja in ležanja v travi. Večere je spremljal zvok čričkov in žab, ki so regljale v bližnjem kalu in če moji sestri nista imeli pomembnih zmenkov na plaži, sem se jima lahko pridružila v morju in na soncu. Pred hišo je bila krasna pergola, pod katero smo lahko pozno v noč kramljali in prisluhnili zvoku poletnih noči. Poletna noč, ko zvoki, ki jih človek ustvarja, obnemijo in ostanejo samo zvoki in svetloba narave. Ko prijeten lahen vetrič boža obraze, medtem ko zrejo v zvezdnato nebo. Ko luna obsije orehovo drevo in le to zasije v svoji mogočnosti. Nikoli prej in potem nisem nikjer videla tako velikega, čudovito razvejanega in dostojanstvenega orehovega drevesa, kot tistega, ki je krasil naše dvorišče.

Rožana Grdina

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.