VSEBINA

Uvodnik - poletje 2010 (št. 60)

POLETJE LEPOTE

Pred kratkim sem začela pisati dnevnik o lepoti. Popisala sem šele nekaj strani, a vendar, tako se začne. Priznam, da se tega nisem sama spomnila in se verjetno tudi ne bi - kdo bi pomislil, da se da pisati o lepoti dnevnik?! - če ne bi o tem brala v knjigi.*

V življenju sem imela nekajkrat opraviti z dnevniki. Dnevnik sem pisala kot najstnica in vanj bolj ali manj beležila čustvovanja in razmišljanja odraščajočega mladega človeka, pa tudi kakšne zanimive dogodke. Čez leta, ko sem neko obdobje intenzivneje raziskovala sanje, sem kar nekaj časa pisala sanjski dnevnik. Ko sem raziskovala navdihujoče čudežne pojave, sem si v popotni dnevnik beležila dogodke in pogovore - vsega je bilo preveč, da bi se lahko čez čas zanesla na goli spomin. Zelo z veseljem sem daljše obdobje pisala dnevnik hvaležnosti: vsak večer sem se poskušala spomniti in napisati deset stvari, za katere sem bila tisti dan zares hvaležna. Skupaj s kolegicama sem prevedla zelo zanimiv dnevnik jasnovidnega otroka ... V kakšnega od omenjenih osebnih dnevnikov včasih še kaj napišem. Vendar je trenutno v ospredju: lepota.

V dnevnik o lepoti pišem tisto, kar sem v enem dnevu lepega videla, slišala, doživela, tisto, kar se me je globlje dotaknilo, me prevzelo. No, zadnja dva dneva nisem zapisala ničesar! Spoznavam namreč, da ni tako preprosto opaziti kaj lepega, posebej, če zaradi opravkov ali hitenja čez dan pozabim biti na to pozorna. V takem primeru zvečer brskam po spominu in se mogoče spomnim kakšne lepe malenkosti, še verjetneje pa se ne spomnim ničesar. - Utrinek lepega? Kaj neki naj bi to bilo? - Racionalno oz. po verjetnostnem računu vem, da je bilo v dnevu nekaj vsaj majčkeno lepega. A kot da "zaslon razuma" tega ni registriral ali prepoznal oz. zavest pozornosti tega ni osvetlila in zato je "slika prazna".

Odkar pišem dnevnik o lepoti, sem ugotovila, da lepo lažje vidim in prepoznam, če si ustvarim pogoje za to, kar pomeni, da sem na lepo pozorna. Ni samoumevno, a se da z naravnavo in vajo doseči. Kot bi morala na poseben način izostriti ostrino pri okularju fotoaparata, s tem da je ta okular pozornost razuma. Ali kot pravi avtor Ferrucci v svoji knjigi: Vse, čemur posvečamo pozornost, bo težilo k rasti in se bo okrepilo. Vse, čemur ne posvečamo pozornosti, bo težilo k izginevanju.

V skladu z >na lepoto naravnano pozornostjo< bi nekaj današnjih zapisov v mojem dnevniku lepote bilo: čudoviti rožnati cvetovi in popki gloksinije na moji mizi; let grlice - pravzaprav sta bila dva, eden zjutraj, drugi pozno popoldne - ko je svetloba sijala skozi peresa njenega repa in kril, da so bila skoraj prosojna; oddaljeno cingljanje mobilov v vetru; razposajen otroški smeh; živahna ustvarjalna debata s kolegi; druženje z dragimi ljudmi, ki je bilo več kot izmenjava besed .

Naj še enkrat ponovim: Vse, čemur povečamo pozornost, bo težilo k rasti in se bo okrepilo. Vse, čemur ne posvečamo pozornosti, bo težilo k izginevanju. - Želim vam dobro izbiro to poletje! Dnevnik lepote lahko pomaga!

v imenu uredništva
Barbara Škoberne

*Piero Ferrucci, Lepota in duša, prevedla Marta Kralj, izdal Zavod CDK, junij 2010