VSEBINA

V navdih

INSPIRACIJA

Povej mi, kako raste roža. Le kako? Poglej, začuti, prisluhni - in vedel boš. Podobno je z inspiracijo. Gre za nekaj subtilnega, delikatnega, nelahko opisljivega. Po svoje naravnega, tako kot je rast rože. In vendar tako pomembnega in usodnega v človekovem življenju, da je vredno pozornosti.

Inspiracija je izjemno pozitiven psihološki pojav, tako kot so lepota in ustvarjalnost, smisel in sreča. Z navdihom sem se redno srečevala pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev (nenavadnih inspirativnih pojavov sodobnega časa). Vedno znova osupnem - koliko inspiracije se skoznje preliva!

Inspiracijo ali navdih marsikdo povezuje le z umetniškim ustvarjanjem. Vendar vsak človek vsaj kdaj doživi inspiracijo oziroma je od nečesa v življenju navdahnjen. A vsakogar navdihuje kaj drugega. Z drugačno globino in kakovostjo. In vsakokrat drugače - navdih se, pa čeprav ob istem pojavu, nikoli ne ponovi čisto enako.

Kdor je izkusil inspiracijo, ve, da vključuje zelo pozitivno kvaliteto globlje sreče: zanos, vzhičenje in zamaknjenost; občutke izpolnitve, zadovoljitve, pomiritve; zlitja in enosti. Vsebuje pa tudi izkušanje še neke bolj specifične kvalitete: bodisi presežne lepote (estetike), dobrote in plemenitosti (etike), resnice (spoznanja), miru, svetosti . V globokem navdihu izgine občutek časa in prostora. Takrat pozabimo nase (na svoj mali jaz, nase kot subjekt, izkuševalca) in na druge (na morebitni objekt svojega doživljanja, izkušano). Vse, kar ostane, je eno samo žarenje in užitek zlitja, enosti v neskončnem trajanju trenutka. Vrtinec radostne izpolnjenosti.

Kaj pa tebe navdihuje?

Sem vprašala prijatelje: kaj tebe navdihuje oziroma kje najdeš, črpaš navdih? So bili radodarni .
"Ko čutim, da se med nami prelivajo bližina, toplina, sočutje, da smo drug drugemu - Ti."
"Lep dan, sončen, z oblaki, z gorami ali morjem."
"Oblaki, ko jim robovi žarijo v svetlobi sonca."
"Zvezde, puščave, ptičje petje, študij razsvetljujočih tekstov."
"Lepota v vseh njenih oblikah: narava, glasba, tišina."
"Pogled v človeške oči, ki odpira nove dimenzije življenja."
"Dober film, ki ga nosim s seboj še nekaj časa."
"Nek prizor, skozi okno, v naravi, na TV, v sanjah."
"Moj mož, kadar ni siten."
"Ko s prijatelji in poezijo praznujemo prihod novega letnega časa."
"Véliki ljudje in njihove življenjske zgodbe."
"Dobrota, velikodušnost, dobrovoljno potrpljenje, blagost, to me vedno vrže."
"Dobra knjiga, ki me posrka vase in me popelje v lastne kotičke zavedanja, kjer do tedaj še nisem bila."
"Prijetno pogrnjena miza ob kateri z dragimi prijatelji pojemo nekaj malega in dobrega, kar smo skupaj pripravili, in ob tem si delimo utrinke življenja, odstiramo nove možnosti."
"Naravni - nenasilni optimisti."
"Modrost narave, njena kompleksnost, a obenem preprostost in učinkovitost, njena notranja, živa in dinamična inteligenca."
"Ljudje, ki kljub telesnim omejitvam ali nemogočim življenjskim razmeram verjamejo vase in dan za dnem uresničujejo svoje poslanstvo."
"Ko s sodelavci z entuziazmom soustvarjamo nekaj novega."
"Preprostost v vseh oblikah."
"Ko imam trenutke praznine, ko ničesar ni in je hkrati vse."
"Ljubi Bog, če si le vzamem čas in se tega spomnim."
"Vedno znova, meditacija."
"Požrtvovalnost - sposobnost postaviti širše interese pred lastne."
"Vizija, s svetlo, pozitivno podobo, v kateri je zajeto čim širše okolje."

Kaj pa navdihuje vas?

"Tajinstvena ptica"

Marsikomu inspiracija globoko osmisli obstoj, tako da živi in diha predvsem zanjo. Mnogi inspiracijo namensko, zavestno iščejo; si vneto prizadevajo, da bi jo redno izkušali in jim pri tem ni škoda ne vloženega časa ne denarja. Inspiracija izpolni življenje z neprecenljivo kvaliteto. Brez izkušnje sočnega navdiha je za večino ljudi življenje prazno, brez soli.

Nič nenavadnega zato, da bo, kdor je enkrat izkusil globoko inspiracijo, vedno hrepenel po njej in si prizadeval, da jo ponovi. A inspiracija je "tajinstvena in svojeglava ptica", ki prileti, ko ona hoče. Včasih veš, da pride in obstajajo zunanji pogoji zanjo, kdaj drugič pa se pojavi popolnoma nepričakovano in brezpogojno.

Zato za navdih ni nekega recepta, kaj ga sproža. Kot že same opisane izkušnje povedo, so to lahko narava, umetniške stvaritve, odnosi in osebe (prisotnost dragih oseb, pogovori z njimi, njihov pogled - oči) ter tudi najrazličnejša obredja, najpogosteje religiozna; harmonija - skladnost in lepota; etičnost, srčnost, plemenitost, svetost ljudi;  svetost prostorov. Seveda pa smo si zelo različni, kaj nas kdaj in kako globoko inspirira. Pogosto gre tudi za situacije, skozi katere pridejo do izraza kvalitete, ki človeku primanjkujejo oziroma bi si jih želel razviti, so mu izziv ali pa jih ceni. Manifestirajo pa se lahko prek različnih oseb ali dejavnosti, "spleta okoliščin", v mestu ali naravi, umetnosti ali naravoslovju ...

V osnovi pa sta dva temeljna načina dojemanja inspiracije. Bolj kreativni in morda bolj intelektualistični ljudje - jang ljudje običajno pod inspiracijo razumejo predvsem kreativni impulz oziroma ustvarjalne ideje. Bolj mistični, mehki - jin ljudje pa jo povezujejo z osrečujočimi, izpolnjujočimi in globokimi občutenji. Za večino pa velja neko razmerje obojega.

Poljub duše

Kaj pa je inspiracija? Z besedo opisujemo tako sámo izkušnjo kot tisto, kar jo sproži, pa tudi posledice inspirativnega doživetja (nekaj konkretnega, kar ustvarimo oziroma naredimo). Za Stare Grke je navdih prihajal od bogov, prav tako denimo za nordijska ljudstva; tudi za Hebrejce je bila inspiracija duhovna zadeva; krščanstvo jo razlaga kot darilo Svetega Duha. Mnogi umetniki so opisovali in upodabljali navdih, med njimi tudi Marc Chagall, na njegovih slikah liki, ki doživljajo inspiracijo, postanejo lahki kot dih, da - zalebdijo.

Jezikoslovci vedo povedati, da slovenska beseda navdih najverjetneje izhaja iz starogrške "deus" - bog. Tudi v besedi inspiracija je božanska prisotnost - duh, duša (spiritus). Zanimivo in pomenljivo je, da je ista besedna osnova tudi v besedah dihati in duhati.

Potemtakem je navdih - dih božanskega, duhovnega, duše, ki se vdahne v nas oziroma ki ga mi vdihnemo vase. Je tisto, kar prinaša v telo božjega duha, življenje. Inspirativna izkušnja je vdih presežnega (transcendence). In povzdignjenje vanj. Navdih napolni "pljuča" naše osebnosti, tako našo čustveno-senzitivno kot miselno-ustvarjalno razsežnost, s plemenito esenco duha. Je darilo naše duše. Njena oda radosti. Poljub med človekovim snovnim in duhovnim polom. Sladek spomin na našo pravo naravo.

Inspiracija je izjemno pomemben in dragocen pojav tako za človeka kot za razvoj zavesti znotraj našega planetarnega Enega življenja: v votlini materije je ena najmočnejših potrditev duhovne razsežnosti bivanja in duše.

Za navdih so potrebni trije

V navdihu so vedno trije elementi: izvor navdiha, inspirator (oddajni, duhovni pol, duša); sprejemnik navdiha, inspiriranec (sprejemni, snovni pol, osebnost); ter sprožilec, ki oba pola poveže, da med njima steče "elektrika inspiracije", učinkuje torej kot katalizator in vmesnik, posrednik.

Inspiracija je, okultno gledano, energijski pretok od duše k osebnosti; subjektivno, psihološko doživljanje tega pretoka in poetično, vedno posledica žametnega dotika duše. Vključuje vse vidike našega bitja - čustveno, umsko, nagonsko-telesno in duhovno, poveže jih in uskladi med seboj, da zavibrirajo hkrati v izpolnjujoči in razodevajoči izkušnji.

Sprožilec inspiracije je za večino ljudi nekaj objektivnega, zunanjega. Sprožilci navdiha pa so tudi subjektivni: vznikajo iz globin človekove psihe kot globoka in pretanjena čustvena stanja ali spodbudne sanje. Močan in neizogiben prinašalec inspiracije je, zlasti za duhovne iskalce resnice, meditacija. Človek tako postane postopoma neodvisen od objektivnih ter tudi od psiholoških sprožilcev navdiha. Neizčrpen vir navdiha prične spoznavati v globinah svojega bitja, od koder prihajajo dih, življenje, zavest. Ali kot je prisrčno ubesedil moj prijatelj: "Sam se navdihujem. Vdihnem, pa sem navdihnjen. To je to."

A ne postanimo pri tem vzvišeni. Pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev sem se srečala tudi z napuhom tistih, ki niso več materialisti po svojem prepričanju, in se jim zato zdijo navdihujoči pojavi in dogodki, ki pritegnejo velike množice ljudi, denimo jokajoči kipci Device Marije, posvetni in vulgarni. To pa res nima zveze z duhovnostjo, so ogorčeni, le zakaj bi človek potreboval takšno dokazovanje božanske prisotnosti? Nikar ne merimo pomena navdihujočih pojavov in dogodkov le s svojimi  potrebami! Raje se jih učimo razumeti globlje, z vidika širše celote - tudi tako se razvija intuicija. Marsikoga prepriča šele tisto, kar je otipljivo in znanstveno "preučljivo", preverljivo - je mar zato manj vreden? In nenazadnje, ali je v naši pristojnosti, da določamo, kje in kako vse se bo presežno (transcendenca) razodevalo ljudem? Dovolimo bogu, naj se kaže, kakor sam hoče! Na nas pa je, da se ga učimo prepoznati in sodelovati z njim.

Moč preobrazbe

Inspiracija ima veliko preobrazbeno moč. Po osrečujoči ekstazi - vrhuncu navdiha, ki je intenzivno in kratkotrajnejše stanje, se v človekovi psihi in življenju sprožijo kompleksni ter dalj časa trajajoči preobrazbeni procesi. Najprej globoko prepoznanje pristnosti in vrednosti izkušnje. In globoka hvaležnost zanjo. Ter hrepenenje - aspiracija po nadaljnji inspiraciji. Navdihujoča izkušnja postane merilo za razločevanje v življenju med pomembnim in nepomembnim, potrebnim in nepotrebnim, poduhovljenim in površnim. Pogosto si navdahnjenec želi podeliti svojo izkušnjo z drugimi (govoriti ali preprosto izžarevati), pa četudi je bolj zadržane narave.

Navdihujoča izkušnja močno motivira človeka, da pozitivno spremeni svoj življenjski slog. Dobi navdih bodisi za lastno moralno preobrazbo (za osebno in duhovno rast), za ustvarjalno izražanje ali pa za nesebično delovanje (pomoč bližnjim, razdajanje v dobrobit širše skupnosti). Seveda gre za potenco, ki je v navdihujoči izkušnji; koliko jo človek uresniči, je odvisno od njegove šibke ali močne volje za spremembo, ukoreninjenih navad, karmičnih okoliščin. A vsak vsaj nekaj malega premakne na bolje v svojem življenju.
Na videz tako nedolžen pojav, kot je inspiracija, utegne imeti bistvene nazorske posledice: človeku omogoča, da spremeni svoja življenjska prepričanja, da bodo bolj v skladu z resnico življenja. Materialiste spreminja v srčno in umstveno bolj odprte ljudi. Tiste z nazorsko zamegljenostjo oziroma neopredeljenostjo pa spodbudi, da prečistijo svoj svetovni nazor. Inspiracija spodbuja razvoj večje plemenitosti in etičnosti. 

Skozi navdihujoč pojav presežna bit sveta za krajši čas zaresonira s presežno bitjo človeka, ki jo sicer vedno nosi v sebi kot spečo kal, vendar se je običajno ne zaveda. Toda v inspiraciji se je ozavesti in vzplamti od neslutene radosti. Navdih je kot pomladni sončni pramen, ki prebudi seme duhovnega v človeku. Duhovni svet oziroma duhovna bitja skozi inspirativne pojave nagovarjajo duhovno jedro v človeku.

Razišči, invociraj, deluj

Zato raziščite, kaj vas navdihuje. To je duhovni dih, ki ga potrebujemo, da smo res živi, izpolnjeni in ustvarjalni. A pri tem je dobro razločevati med nižjimi in višjimi vibracijami v sebi, med sentimentalnostjo in minljivo čustveno vzhičenostjo ter globljimi stanji zavesti - pristno inspiracijo.

"Inspiracija je . gost, ki se ne pojavi na prvi klic," je pisal skladatelj P. I. Čajkovski. Za vse tiste, ki navdih iščete predvsem kot bister vrelec ustvarjalnih idej, skladatelj svetuje, da je treba za inspiracijo vztrajno delati, ne se pa izgovarjati s slabim razpoloženjem ter apatično in lenobno čakati, da sama pride. V ustvarjalnem procesu je 10 % navdiha, 90 % pa vztrajnega dela. "Če bi se hotel prepustiti nerazpoloženju do dela, bi lahko, verjetno, vztrajal v tej nedejavnosti prav dolgo. Biti moraš potrpežljiv, verovati in inspiracija pride ."

Kot pri vsem v življenju, pa tudi tu velja: nenavezano! Kajti "kdor inspiracijo lovi, inspiracijo izgubi ."

Vesna Periček Krapež