VSEBINA

Pogovor z Nado in Boštjanom Trtnikom

PARTNERSKI ODNOSI

Partnerski odnosi za marsikoga predstavljajo pomembno polje osebne izpolnitve. V življenju pa velikokrat lahko opažamo, da nas partnerski odnosi ne izpolnjujejo. Vzpodbudno pri tem je, da partnerski odnos lahko izboljšamo, le vedeti moramo, kako. O vsem tem smo se pogovarjali z Nado in Boštjanom Trtnik, voditeljema programov za boljše partnerske odnose. Intervju si lahko ogledate tudi na spletni strani Studia 12, www.s12.si.

Jelena Jančič: Lepo pozdravljena, Nada in Boštjan. Torej partnerski odnosi, govorimo o tem, da so pomembni, izpolnjujejo nas, hrepenimo po njih ... Zakaj so tako pomembni za nas?
Boštjan Trtnik: Zato, ker je človek v svojem temelju bitje odnosov in ker je v nas vrojeno  hrepenenje po bližini, povezanosti, spoštovanju, ljubljenosti, živosti. Ko enkrat zapustimo svojo primarno družino, nas težnja, ki je v nas, pelje naprej. Spoznamo nekoga, ki postane naš partner, žena ali mož, imamo otroke in si tako ustvarimo družino.

Jelena Jančič: Velikokrat povezujemo odnos s pravljično podobo iz pravljic, filmov in zasledimo romantično plat odnosa, zaljubljenost. Odnos pa je veliko več.
Nada Trtnik: Ja, odnos je veliko več. Kar ste rekli, me spominja na mojo staro mamo, ki je rada brala ljubezenske zgodbe. V njih je zgodba napisana do tam, kjer se dva spoznata, zaljubita, poročita. Ni pa nadaljevanja in nadaljevanje običajno ni tako rožnato kot je zaljubljenost. Vsak odnos pride do tega, da zaljubljenost izgine in potem je na vsakemu paru, kaj bo naredil za to, da bo prišel do zrele ljubezni.

JJ: Omenjajo se celo faze partnerskega odnosa. Zakaj so pomembne?
BT: Če faze partnerskega odnosa poznamo, lahko razumemo zakonitosti partnerskega odnosa in nimamo nerealnega pričakovanja, da bo zaljubljenost večno trajala. Tako kot je rekla že Nada, zaljubljenost ali romantika je uvod v partnerski odnos in traja nekaj časa. Nato naravno pride streznitev, sestop v realnost, ko partnerja bolj jasno vidimo in se zavemo, da ne bo mogel izpolniti vseh naših hrepenenj. Temu sledi borba za moč in veliko parov se v tej borbi za moč zatakne. Če pa vemo, da iz teh konfliktov obstaja pot naprej, potem je to lahko za nas vzpodbuda, da vztrajamo. Sledijo še druge faze, ki jih imenujemo zavestni zakon ali zavestni odnos, tukaj pridemo do točke, ko je treba reči: "Da, odločim se za to osebo, odločim se za odnos, odločim se za ljubezen." Potem se začne delo na odnosu in na sebi, ki lahko pripelje do zrele ljubezni.

JJ: Kateri pa so najpogostejši izzivi v partnerskem odnosu? Recimo iz vajine prakse, ko delata s pari, kaj je največkrat razlog za težave v odnosu?
NT: Največkrat so razlogi za težave v partnerskem odnosu nerazrešene stiske iz otroštva, nerazrešena hrepenenja. Če smo bili kot otrok zanemarjeni, neslišani, neupoštevani, če nas starši niso znali začutiti v otroških potrebah, so v naši psihi nastale čustvene rane. In namen partnerskega odnosa je tudi v tem, da v njem razrešujemo otroške rane in da si partnerja ob tem stojita ob strani ter se seveda ozaveščata,  kako se drug ob drugemu počutita. Recimo, katera Boštjanova vedenja mene spravljajo iz tira, me frustrirajo? Da razčiščujem sama s seboj: od kje so mi ta občutja poznana, ob kom v svojem otroštvu sem se že podobno počutila . Seveda sem jaz sama odgovorna za svoje odzive in običajno so moji sedanji odzivi podobni tistim iz otroštva, ki sem jih razvila z namenom obrambe, zaščite. Ta naša vedenja, tako imenovanje preživetvene strategije, pa nam dostikrat škodijo, če jih uporabljamo v partnerskem odnosu.

JJ: Ko sta že začela iz svojih osebnih izkušenj, to se mi zdi najbolj dragoceno, ker sta oba terapevta, marsikdo morda ima občutek, da za svoj odnos nima dovolj orodij, nima ozadja, s katerim bi karkoli spreminjal. Vidva ga imata. So zato vajini izzivi kaj drugačni ali je drugačno samo zavedanje, ki izhaja iz znanja, ki ga imata?
BT: Mogoče je to drugo, se pravi, da drugače gledava na konflikte. Meni je všeč misel, ki pravi, da so konflikti v partnerskem odnosu pravzaprav priložnost za rast ali, da je to rast, ki se želi zgoditi. Pomembno je, da vemo, da se konfliktom ne bo dalo izogniti in je to preprosto potrebno sprejeti in pridobiti ustrezna znanja in orodja, kako si pomagati. Midva veliko tega imava glede na to, da že več let delava na sebi in hodiva na izobraževanje ter da sedaj tudi vodiva delavnice za pare. Še vedno pa prihaja do konfliktov, do trenj. Že po temperamentu sva si različna, izhajava iz različnih primarnih družin, imava različne predstave, potrebe in želje .

Midva poizkušava vzpostaviti iskren pogovor, to je nekaj, kar  dostikrat opažam, da parom manjka. Se pravi, da sem slišan, da sem razumljen in tukaj obstaja posebna tehnika, ki ji rečemo zavestni partnerski dialog in midva se velikokrat na tak način pogovarjava. Če je kakšna frustracija, konflikt, se dogovoriva, kdaj se bova o tej zadevi pogovorila. V tem pogovoru je potem možno za mene, da povem svoje doživljanje in mi Nada da občutek, da sem slišan, razumljen ter potem tudi obratno. Tako da skušava (in to učiva tudi pare) prevzemati odgovornost za lastne občutke, frustracije in iskati nova vedenja. Se pravi, da jaz razmišljam, kaj konstruktivnega lahko naredim, da bo šlo v najinem odnosu bolje, ne da ponavljam stare vzorce vedenja že več let, čeprav se ne obnesejo. Zelo pomembno je torej spreminjati svoja vedenja.

NT: Ja, spreminjati vedenja in vztrajati, ker midva nisva imuna na otroške rane, ki jih imava. Kvečjemu sva bolj zavestna tega, da imava edino midva moč vsak pri sebi, da se odločiva, da bova spremenila svoja vedenja. Eden izmed teh načinov je, da se pogovoriva, da jaz slišim, kaj v Boštjanovem svetu doživljanja naredi kakšno moje vedenje in da on sliši, kaj v notranjosti povzroči njegovo vedenje. Na ta način prideva bolj v stik drug z drugim in vsak sam s seboj.

BT: Kar bi še rad dodal, pomembno je, da se dva drug drugemu zavežeta. Če ves čas obstaja možnost, da če nama ne bo šlo, bova pa nehala, potem ni neke varnosti v odnosu. Zakaj bi se trudil, če ne vem, ali bova jutri ali pa čez en mesec še skupaj ali ne? Zato je pomembna neka zaveza, odločitev. Če sta dva v taki situaciji, da se ne moreta zavezati na način, kot se reče na poroki, dokler naju smrt ne loči, pa naj se vsaj zavežeta za to leto, dokler traja program za pare, in bosta potem videla, kako naprej. Tako midva svetujeva parom, ki prihajajo k nama.

JJ: Kaj pa so morda najpogostejši simptomi, če jih lahko tako imenujemo, kako se kažejo naše rane in kakšna vedenja uporabljamo?
BT: Ja, to se kaže v fazi boja za prevlado. Ker takrat, ko izgine občutek zaljubljenosti, nas pri partnerju začne cela kopica stvari motiti. Ozadje pa je, da partner z nekim svojim vedenjem pritiska na naše nerazrešene stvari. Recimo, če povem kar konkretno, moj oče je po naravi bolj vzkipljiv, se pravi po temperamentu koleričen in nekaj te energije sem tudi jaz v svojem otroštvu prejel in vidim, da sem tukaj zelo občutljiv. Nada pa je do neke mere po temperamentu podobna mojemu očetu in kadar se ona razjezi,  se odpre moja otroška rana in sem zelo občutljiv ali celo preobčutljiv. En del mene, jasno. Treba je vedeti, da kot odrasli imamo te čustvene rane v delu svoje psihe, ki ga lahko imenujemo notranji otrok, da pa je še vedno drug del nas odrasel, bolj stabilen in in čustveno zrel. Tukaj imam zdaj priložnost se učiti, kako ravnati takrat, kadar se nekdo jezi. Ne da zmrznem in se odmaknem, kar je strategija, ki sem jo uporabljal v otroštvu. Kajti če se jaz odmaknem, to odpre Nadino otroško rano, ko je pogrešala svojega očeta. Skratka, če partner nekaj reče, naredi in mi začutimo, da nas to zelo zaboli ali zelo iztiri in da se zelo intenzivno odzovemo, takrat je velika verjetnost, da je na delu nek občutek, ki ima korenine v našem otroštvu in je potem smiselno pogledati, kaj je v ozadju in si to ozavestiti. Velikokrat zaradi bolečine, ki se pojavi v nas ob partnerjevem vedenju, potem rečemo, npr. "Ja,ti si kriva, nehaj vpiti. Če se boš nehala jeziti, potem bo mir." A to ni rešitev. Treba se je naučiti, da vsak partner prevzame odgovornost za svoje doživljanje in da najde tudi nova vedenja.

JJ: To velikokrat počnemo, da za svoje neprijetno počutje ali neprijetno stanje v odnosu krivimo drugega .
NT: To naredimo zelo spontano in najlažje je pokazati s prstom na drugega in reči: "Ti si odgovoren, da se jaz ne počutim v redu." Dejstvo pa je, da smo za svoja čustva odgovorni sami. Boštjan lahko z nekim svojim vedenjem pritisne na mojo nerazrešeno rano, ki lahko sproži čustvo jeze, bolečine, zavrženosti, ampak ta čustva imajo korenine v mojem otroštvu in tega se je treba zavedati. Da je Boštjan s svojim vedenjem odgovoren samo za 10 % tega, kar se v meni zgodi, 90 % je pa v zvezi z mano in moram sama te stvari predelati. Gotovo je partner tisti, ki lahko stoji ob strani in Boštjan mi dostikrat stoji ob strani, tako da imam zaradi tega veliko večje zaupanje v najin odnos.

JJ: V partnerskih odnosih, kadar ne vemo, kako ravnati, lahko uporabljamo tudi kakšne "bližnjice" in pobegnemo iz odnosa. Kakšne so strategije pobega?
BT: Ja, to velikokrat počnemo. Na začetku sem sicer omenjal, da je potreba po povezanosti velika in še vedno obstaja, ampak če se midva tako kregava v odnosu, da zelo boli in je tako konfliktno, neprijetno, potem uporabim različne izhode. Se pravi, da energijo potegnem iz odnosa in da počnem kaj drugega, da se mi ni potrebno ukvarjati s partnerjem. Tu so potem zgodbe, ko ljudje delajo več kot bi bilo potrebno ali se pretirano ukvarjajo s športom, z nakupovanjem, tudi z otroki . Kdaj je neka aktivnost izhod iz odnosa, je treba presojati po tem, ali nekaj počnem zaradi tega, da odtegnem energijo iz odnosa. Obstajajo tudi tako imenovani katastrofalni izhodi, ki odnos zelo hitro uničijo, to so ločitev, varanje, samomor, umor. Odnos je živo bitje, ki gre skozi različne faze, in če ni energije, potem preprosto počasi začenja hirati. Zato je tako pomembno pri izboljšanju partnerskega odnosa zapreti izhode ali pa jih vsaj omejiti in to energijo potegniti nazaj v odnos.

JJ: Na začetku sem omenila, da lahko partnerski odnos tudi izboljšamo, če vemo, kako. Kaj pa lahko naredimo?
NT: Ogromno stvari lahko naredimo. Treba je prebrati kakšno knjigo, obiskati predavanje, da si pridobimo nekaj teoretičnega znanja. Krasno je, če sta oba partnerja pripravljena na delo za boljši odnos. V programu za pare, ki ga vodiva z Boštjanom, so pari, ki se zavestno trudijo za odnos in skupaj se učimo, spoznavamo tehnike pogovarjanja in druga orodja, kot so vizija partnerskega odnosa, obnavljanje romantike, zapiranje izhodov, reševanje frustracij. So veščine, tehnike, ki nama pomagajo, da se potegneva iz borbe za moč in da greva naprej v fazah partnerskega odnosa proti zreli ljubezni. Malenkost, ki jo lahko naredimo vsak dan večkrat, je, da partnerju kaj lepega povemo, da se zahvalimo za nekaj, kar je naredil. Da se zavedamo, da stvari niso samoumevne. V bistvu gre za take preproste stvari, ki jih lahko že danes naredimo.

JJ: Zelo pomembno se mi zdi to spoznanje, verjamem, da bo koristilo tudi našim bralcem. Boštjan, sedaj dam besedo še tebi, tiste zaključne misli, v zvezi s partnerskim odnosom.
BT: V teh časih, ko je statistika ločitev tako velika, se je res vredno potruditi in ne prehitro vreči puške v koruzo, ker treba je vedeti, da če enih stvari pri sebi nisem razrešil, ko grem v nov odnos, bo moje nezavedno pritegnilo podobnega partnerja in ko bo romantika minila, se bodo konflikti začeli ponavljati. Zato je smiselno odločiti se za eno osebo in vztrajati, delati na sebi in na odnosu. Moje izkušnje in izkušnje parov, ki jih poznam, potrjujejo, da se da ogromno narediti, da se lahko z zavestnim delom na odnosu odpre takšna globina v odnosu, takšna bližina, takšno zaupanje, ki je res nekaj zelo izpolnjujočega, nekaj, čemur bi lahko rekli zrela partnerska ljubezen.

JJ: Hvala obema za pogovor.