VSEBINA

Razmišljanje

SOBOTA PRED TV EKRANOM

Po dolgem času sem v soboto zvečer sedla na kavč in želela kaj zanimivega videti na televizijskem ekranu. Sobota. Večer, ki bi se lahko stekel v dober film in pustil okus po prijetnem, bogatem, ustvarjalnem. Film, ki bi razdražil moje "brbončice" in me zvabil na novo potovanje.

Na TV Slovenija 1 ujamem zadnjo tretjino filma Umazani ples (Dirty dancing). Daleč od brbončic. Toda zanimiva glasba in njegova zimzelenost me zadržijo ob njem. Nato poizvedujem naprej v veselem pričakovanju nečesa zanimivega. Toda moje pričakovanje se kmalu spremeni v popoln dolgčas. Še več. V nekakšno frustracijo ob tem, da ni ničesar, kar bi pritegnilo mojo pozornost. Oddaje, v katerih se borijo za tisoče evrov. Filmi, pri katerih me že začetek navda z napetostjo in vprašanjem: kaj imam od tega, če to gledam? Neskončno število oglasov, ki silijo vame in me prepričujejo, da sem povsem zaostala, ker ne kupujem ponujanega. Skratka, velika žalost. Tolažim se s tem, da še dobro, da nisem tega počela že dve leti.

V času odraščanja sem bila od TV ekrana odvisna. Črno beli zaslon je bil moja dežela možnosti, drugačnosti, projekcij. Spominjam se, da je nekega dne oče povsem pobesnel in od nemoči, da bi preprečil moje gledanje televizije, vzel škarje in prestrigel električni kabel. Toda toliko tehničnega znanja so nas naučili že v osnovni šoli, da sem hitro naredila spoj in črno bela slika je bila ponovno ob meni.

Rožana Grdina

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.